DL: Gostilna Rakar - Ne boj, pač pa vedno novi izzivi

22.7.2015 | 14:45

Boštjan Rakar zase pravi, da je pravi gostinec, saj na svoje delo ne gleda le kot na službo. (Foto: J. S.)

Gostilna Rakar na Gorenjih Ponikvah pri Trebnjem že 18 let razvaja svoje goste. Poleg izbranih kulinaričnih užitkov jim nudijo tudi prenočišča, pogosti so t. i. timbildingi, marsikdo je pri njih dahnil usodni da, ne nazadnje so se pridružili projektu Dobrote Dolenjske. Tudi v gostinstvu je namreč treba iskati vedno nove rešitve, kako zadovoljiti in ohraniti svoje goste.

»Na splošno velja, da gre za stalen boj, ampak pravi gostinci temu rečemo novi izzivi,« pripoveduje Boštjan Rakar, ki v gostinstvu dela že 20 let, sicer pa je v gostilni že od malega, saj sta gostinca tudi oba starša, zato mu je ta posel dodobra zlezel pod kožo. »Biti ves čas inovativen, nov in drugačen je naporno,« priznava in dodaja, da na koncu pravi okusi in zadovoljni gostje odtehtajo ves trud in številne neprespane noči.

»Grem svojo pot, za katero vem, da je prava, in v kateri uživam,« razlaga. Tako vedno išče nekaj novega, želi osrečevati sebe in družino ter ne nazadnje svoje goste. Kot pravi, ima to srečo, da je videl že kar nekaj sveta, zato razmišlja globalno. »Vse ostalo, kar se tiče surovin in priprave, pa gledam lokalno. Ne dovolim surovinam, ki niso naše, do so v moji gostilni,« odločno pove. Prizadevajo si namreč, da večino živil dobivajo iz lokalnega okolja, tačas imajo na jedilniku denimo 100-odstotno Rakarjevo solato. Tudi meso – svinjina in piščanec – je strogo slovensko, več težav imajo pri zagotavljanju kakovostnega govejega mesa, saj se, kot pravi Rakar, domači živinorejci še ne zavedajo dovolj, da mora tovrstno meso ustrezno zoreti.

Kot še pravi, so lokalne sestavine pomembne predvsem zato, da gostje – ki vse bolj prepoznavajo pomen tako pripravljene hrane – vedo, kaj so dobili. Ob tem jim nudijo tudi številne lastne izdelke: široke in ozke rezance, ribano kašo, okrog pet različnih marmelad, ki jih strežejo za zajtrk, pa tudi štiri vrste kisa in nekaj žganic. »Gostom z veseljem ponudimo domač produkt, izdelan z našimi rokami in našim srcem,« pove.

Pri Rakarjevih imajo sicer 90 odstotkov stalnih gostov, čeprav bi si želeli več novih. »To bi bil namreč dokaz, da se življenjska raven pri nas zvišuje. V bistvu smo gostinci eni prvih, ki vemo, kdaj se bo kriza v realnem svetu končala,« je prepričan.

Težko gospodarsko in finančno situacijo namreč še kako občutijo tudi v tej panogi. »Zdaj je samo vprašanje, koliko si bil včasih pameten in koliko si zdaj zahteven,« meni Rakar. »Stari kapital, ki smo ga nekoč ustvarili s starimi gosti, nam omogoča, da je zdaj borba bolj umirjena,« dodaja.

A kljub temu – tudi v zlatih časih gostinstva – izzivov, novih želja in novih idej nikoli ne zmanjka. »Mogoče je to tudi dobra stvar, saj bomo imeli potem, ko bo krize konec, prednost pred drugimi, ker se že zdaj trudimo. Takrat bo mogoče samo malo lažje, a bomo vedno našli kaj novega,« še obljublja Rakar.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista, 2. aprila 2015

J. Sinur