DL: Začelo se je leta 1950 - Tel. številka uredništva je bila 7

19.6.2015 | 14:50

V sedemdesetih letih je bil Dolenjski list združen v širše podjetje, kamor je sodil tudi tehnični oddelek, kasnejši TOZD Grafika. (Foto: arhiv Dolenjskega lista)

Dolenjski list je s svojim ugledom prišel tudi tja, kamor drugi časopisi niso mogli. Tako je tedanji državni protokol novinarju Dolenjskega lista Marjanu Moškonu (v sredini zadaj s fotoaparatom) omogočil, da je edini neposredno poročal s polharije, ki so jo v gozdu pri Lipovcu pod pobočji Radulje pripravili za jugoslovanskega predsednika Tita, udeležil pa se je je praktično
ves politični vrh s Kardeljem in Popitom na čelu. (Foto: arhiv Dolenjskega lista)

»Vaš četrtkov prijatelj« je bil nekoč reklamni slogan Dolenjskega lista. Da mora izhajati v četrtek, so si zamislili njegovi očetje pred 65 leti, še preden je 17. februarja izšla prva številka. Če časopis izide v četrtek, imajo poštarji še dovolj časa, da ga naročnikom dostavijo do nedelje, ko imajo ljudje čas za branje. Vendar je bil leta 1950 17. februar pravzaprav petek.

Ko je prvi urednik Dolenjskega lista Jože Zamljen - Drejče hodil od tiskarne do tiskarne in nagovarjal tiskarje, da bi novi časopis tiskali ob sredah, so ga odslavljali eden za drugim. Na koncu je moral popustiti in se s Slovenskim poročevalcem dogovoriti, da bo Dolenjski list začel izhajati ob petkih, a takoj, ko je bilo to možno, je dan izida postal četrtek in tako je še danes.

OF IN JOŽE ZAMLJEN - DREJČE

»Petek slab začetek,« so tedaj Zamljena zafrkavali znanci in vse je kazalo, da nič kaj dobrega obetajoči izrek drži, saj sta ga že po treh številkah zaradi odhoda v vojsko oziroma terenskega dela zapustila edina novinarja oziroma člana uredništva, Tone Gošnik in Peter Romanič.

Ustanovitelj Dolenjskega lista je bila Osvobodilna fronta, ta pa se je kasneje preoblikovala v SZDL (Socialistično zvezo delovnega ljudstva), ki je prevzela botrstvo in začetno pokroviteljstvo nad marsikaterim pokrajinskim pa tudi republiškim časopisom. Ideja o izdajanju pokrajinskega časopisa za novomeški, trebanjski, črnomaljski in kočevski okraj je vzniknila leta 1949 v nekdanji Režkovi vili v Novem mestu, kjer je imel seje agit-prop okrajnega komiteja. Na tisti seji so poleg Zamljena tedaj med drugim sedeli kasnejši dolgoletni odgovorni urednik Dolenjskega lista Tone Gošnik, tedaj pokrajinski dopisnik Ljudske pravice, ki je bila poleg Slovenskega poročevalca ena od dveh predhodnikov Dela, učiteljica Dragica Zupančič, Gustelj Burger in drugi.

A očitno tisti petek ni bil tako slab. V tiskarni Slovenskega poročevalca so tedaj natisnili štiri tisoč izvodov prvega Dolenjskega lista, ki je izšel na štirih straneh, stal pa je dva dinarja. Večino izvodov so poštarji prinesli naročnikom, ki so se na časopis naročili, še preden so ga sploh videli, mnogi so celo naročnino plačali, še preden je izšla prva številka.

Neverjetni zagnanosti in trudu Jožeta Zamljena, ki je bil t edaj tudi ravnatelj vajeniške šole, gre zasluga, da je časopis preživel prvo leto, nemalo zaslug za izid vsake številke našega časopisa pa so tedaj imeli tudi številni dopisniki, med katerimi velja posebej omeniti tudi pesnika Severina Šalija ter ustanovitelja in prvega ravnatelja Knjižnice Mirana Jarca Boga Komelja.

13. januarja leta 1951 so na sestanku dopisnikov, ki so se ga udeležili sekretar okrajnega komiteja KPS in sekretarji vseh štirih okrajnih odborov OF, ugotovili, da imajo ljudje na terenu na račun časopisa veliko pohval pa tudi nekaj upravičenih kritik, sprejeli pa so tudi dva pomembna sklepa. Prvi je bil, da se vključijo v tekmovanje med lokalnimi časopisi, ki ga je razpisal izvršni odbor OF, in da pozovejo k sodelovanju nove dopisnike. Takole so zapisali: Dolenjski list, ki se z vsakim dnem bolj in bolj širi, ima še vedno premalo dopisnikov. List je ljudski, je glasilo OF v vseh štirih okrajih, zato naj vanj dopisuje ljudstvo, ne le nekaj dopisnikov. Člani OF smo skoraj vsi, naša dolžnost je zato, da se lista oprimemo z ljubeznijo in mu z življenjskimi dopisi tudi pomagamo pri dvigu. Vabimo vse, ki imate veselje do dopisovanja: »Dopisujte Dolenjskemu listu!« Ni važna pisava, važna je vsebina dopisa.

Ko se je po enem le tu odsotnosti 1. februarja 1951 na uredništvo Dolenjskega lista, ki je imelo telefonsko številko 7, poln energije in smelih načrtov vrnil Tone Gošnik in od Zamljena prevzel urednikovanje, je v časopisu zavel nov veter. Da je red tista stvar, brez katere si je težko zamisliti napredek, je potrdil z drobnim pozivom bralcem in dopisnikom. Bralcem, ki še niso plačali naročnine za preteklo leto, je zagrozil, da jih bodo, če tega ne bodo uredili v roku enega tedna, v časopisu poimensko navedli z imeni in priimki, dopisnike pa je pozval, naj se pod svoje prispevke podpišejo s polnim imenom in naslovom, sicer bodo članki romali v koš, pa če so še tako dobri.

Z GOŠNIKOM STRMO NAVZGOR

Pod Gošnikovim vodstvom je Dolenjski list ne le uspešno prestal tekmovanje med slovenskimi lokalnimi glasili, ampak je zrasel v največji pokrajinski časopis v Jugoslaviji ter sredi šestdesetih let krepko presegel naklado trideset tisoč izvodov, kar si danes težko predstavljamo.

Uspeh časopisa gre pripisati tudi Gošnikovi zvestobi nekaterim principom, med drugim tudi temu, da mora svoj prostor v časopisu vsaj s kratko notičko vsaj enkrat na leto dobiti še tako majhna vas ali zaselek in da ne sme biti nobenega v saj kolikor toliko pomembnega dogodka, o katerem Dolenjski list, ki se je kmalu razširil še na območje Posavja, ne bi pisal.

Kot je ob nekem jubileju zapisal Gošnikov naslednik Marjan Legan, je Dolenjski list z njim postal pokrajinski list z največjo naklado ter ugledom, da so ga dajali drugim za zgled. Bil je bran, odmeven, angažiran in bojevit, predvsem pa ljudski v vsem plemenitem pomenu te besede.

Časopis, ki je na začetku izhajal na štirih straneh in praviloma brez fotografij, krasile pa so ga zgolj ilustracije in za tisti čas izjemno izdelane glave posameznih rubrik, ki jih je oblikovala Ančka Gošnik Godec, je rasel in začel zaposlovati novinarje, ki so se postopoma specializirali, bodisi za posamezno lokalno območje ali pa področje športa, kulture, kriminala, kmetijstva, gospodarstva.

Področju kulture je bila namen jena priloga Dolenjski razgledi, ki je kasneje prerasla v revijo Rast, dolga leta je bil del Dolenjskega lista tudi Skupščinski Dolenjski list, ki je bil neke vrste uradni list našega območja, saj so bili v njem objavljeni vsi odloki in drugi pravni akti občin iz Dolenjske, Bele krajine in Posavja ter kočevsko-ribniškega konca. Nekoliko lahkotnejše branje s številnimi zanimivostmi so bralci lahko našli v Prilogi, ki je bila proti koncu devetdesetih let sicer ukinjena, a jo je, ko je urednikovanje prevzela Jožica Dorniž, leta 2002 nadomestila mesečna revijalna priloga Živa, leta 2005 pa smo kot tedensko prilogo začeli izdajati še Dolenjske novice.

Z LEGANOM VELIKE SPREMEMBE

Če je bil Dolenjski list prvega četrt stoletja na svojem območju povsem brez konkurence in skoraj ni bilo hiše, ki ga ne bi imela naročenega, saj o tem, o čemer je poročal Dolenjski list, ni pisal noben drug časopis in tega ni bilo slišati na nobenem radiu, je v sedemdesetih letih dobil prve tekmece, tako regionalne in lokalne radijske postaje kot tudi časopise, svoje pa je predvsem v devetdesetih letih naredila inflacija komercialnih in regionalnih medijev, tako tiskanih kot elektronskih, med katerimi gre posebej omeniti Televizijo Novo mesto oziroma Vaš kanal, ki je nastal v okviru Grafike, nekdanjega tehničnega oddelka Dolenjskega lista, in je zrasel na poročevalski tradiciji Dolenjskega lista in še danes deluje v duhu Gošnikove žurnalistične filozofije poročati o vsem, kar in kjer se kaj dogaja.

Na veliki preizkušnji je bilo uredništvo in časopis v času velikih demokratičnih sprememb ob koncu devetdesetih let in v času osamosvajanja, na kar se je Dolenjski list pod vodstvom tedanjega odgovornega urednika Marjana Legana, ki je spremembe spremljal s svojimi pronicljivimi zapisi in komentarji pod klicajem, dobro odzval, še posebej pa se je uredništvo izkazalo v dneh osamosvojitvene vojne, ko je tako rekoč v ilegali in čez noč izdalo posebno izdajo, ki so jo raznašali kar sami novinarji.

Z DORNIŽEVO NOVOSTI

Velika prelomnica za delo uredništva je bila razširitev časopisa na splet. Dolenjski list.si je začel »izhajati« februarja leta 2008. S spletnim Dolenjskim listom je naš časopis postal dnevnik, saj na objavo ni bilo treba več čakati do naslednjega četrtka, bogat slikovni material, ki je nastal ob pripravi prispevkov, je tako prišel do bralca, Dolenjski list pa smo na ta način bolj približali tudi mladim.

POD OKRILJE SKUPINE KRATER

Dolenjski list je v šestih desetletjih šel čez različna obdobja in kljub mnogim spremembam v družbi ostal osrednji regionalni informativni časopis tega območja. Z lastninjenjem je leta 1994 prišel v večinske roke zaposlenih in nekdanjih  zaposlenih, leta 2003 pa je lastništvo prevzela Tiskarna Set iz Ljubljane, s čimer je Dolenjski list postal del Skupine Krater in kasneje tudi del medijske skupine Krater Media oziroma danes Media24, skupine, ki združuje veliko število različnih medijev.

Dolenjski list je po zadnji nacionalni raziskavi branosti eden najbolj branih regionalnih časopisov v Sloveniji, saj vsako številko povprečno bere 45.000 bralcev, spletni časopis Dolenjskilist. si pa redno obiskuje in bere povprečno 86.000 obiskovalcev.

DOLENJSKI LIST IN UREDNIKI

Dolenjski list je imel v 65 letih izhajanja pet odgovornih urednikov - prvo leto Jožeta Zamljena Drejčeta, od leta 1951 do 1972 Toneta Gošnika, od leta 1972 do jeseni 1999 Marjana Legana, od leta 1999 pa do spomladi leta 2014 Jožico Dorniž, po njenem odhodu pa je funkcija odgovorne urednice pripadla Sonči Nered Čebašek. Časopis smo v drugih vlogah v določenih obdobjih urejali tudi Marjan Moškon kot sekretar uredništva in tehnični urednik, Igor Vidmar kot namestnik odgovorne urednice ter Breda Dušič Gornik kot namestnica odgovorne urednice in od lani kot aktualna izvršna urednica. Na Dolenjskem listu je bilo v 65 letih zaposlenih skupaj 43 novinarjev.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista, 5. marca 2015 - Jubilejna priloga - 65 let Dolenjskega lista

Igor Vidmar