DL: Vrstica je za Zlatka okno v svet

19.5.2015 | 14:30

Življenje slepega Zlatka Cigiča je tesno povezano z računalnikom. (Foto: M. B.-J.)

Danes 45-letni Zlatko Cigič ima z vidom težave, odkar pomni. Starši so posumili, da je z njegovim vidom nekaj narobe, ko mu je bilo tri leta, in njihovi sumi so se potrdili. Potem je veliko časa preživel po bolnišnicah, pomoč pa so – žal brez uspeha – iskali tudi v Nemčiji. Do konca 3. razreda je še hodil v osnovno šolo v Metliki, 4. razred pa je začel obiskovati v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.

Pozneje so ugotovili, da ima Zlatko v glavi posebne vrste tumorjev, imenovane optični gliomi, ki rastejo iz očesnih živcev, ki pa jih ni mogoče odstraniti. Tumorje so mu obrezovali, imel je nekaj operacij in obsevanj in vid se mu je celo nekoliko izboljšal. A tumorji so rasli in že dolgo ni nobenega upanja več, da bi lahko videl bolje. Na desno oko sedaj ne vidi prav nič, na levo pa loči le svetlobo. In danes pravi, da se s slepoto ni prav nič težko sprijazniti, huje je z ovirami, ki jih slepim naredijo videči ljudje.

Kljub zdravstvenim težavam je Cigič končal dveletno šolo za bolničarje, kjer je sedel v šolskih klopeh skupaj z videčimi, in tečaja za maserja in telefonista. Nekaj časa je bil zaposlen za določen čas. »Zelo sem si želel delati, a kaj, ko je brez službe toliko zdravih ljudi, tako da sem izgubil upanje, da bi še kdaj lahko hodil v službo. Od leta 1999 sem invalidsko upokojen,« pravi Zlatko, ki pa kljub svoji slepoti nikoli ni držal križem rok.

Predvsem pa tudi njega ni obšlo navdušenje nad računalniki. Februarja pred 17 leti mu je sedanji Šolski center Novo mesto podaril računalniško opremo in Braillovo vrstico, s pomočjo katere slepi berejo tekst z zaslona. »Vrstico so kupili s pomočjo donatorjev in Lions kluba Novo mesto ter izkupička od dobrodelne prireditve. To mi je res pomenilo okno v svet. Takrat se še niti nisem zavedal, kako veliko je to okno, ki se je z leti začelo čedalje bolj in bolj odpirati. Predvsem pa je vrstica pomembna za branje knjig. Prej sem lahko le poslušal posnet tekst ali bral knjige, napisane v Braillovi pisavi. Takšne knjige so na papirju, a zelo obsežne, saj so kar nekajkrat debelejše od originalne knjige. S pomočjo vrstice pa lahko tudi pošiljam in sprejemam elektronsko pošto,« je zadovoljen Zlatko, ki pravi, da ima tako rad knjige, da jih kar požira.

A ker gre razvoj naprej, se je zgodilo, da nova oprema ni več podpirala stare vrstice, težave pa so bile tudi pri servisiranju. Tako mu je konec lanskega leta Lions klub Novo mesto v dogovoru z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Novo mesto, katerega član je, podaril novo vrstico. »Žal mi je, da veselja ob novi pridobitvi nisem mogel deliti s članom Lions kluba Novo mesto Jožetom Kukcem, ki je prezgodaj umrl,« pravi Cigič, ki si danes življenja brez računalnika ne predstavlja več. »Zame je zelo pomembno, da lahko na hiter, enostaven način komuniciram s sorodniki in znanci po svetu.«

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista, 22. januarja 2015

M. Bezek-Jakše