DL: Srbi v Beli krajini - Sodobna, izjemna skupnost

15.5.2015 | 14:15

V Adlešičih so nekaj uskoških pesmi zapeli pevci in pevke metliške folklorne skupine Ivan Navratil, ki so bili oblečeni v narodne noše iz Bojancev. (Foto: M. B.-J.)

Dr. Tanja Petrović

Jezikoslovka in antropologinja dr. Tanja Petrović, ki je prišla v Slovenijo iz Srbije, sedaj pa je zaposlena na Znanstveno raziskovalnem centru pri SAZU, se pri svojem raziskovalnem delu ukvarja tudi s Srbi v Beli krajini, za katere pa je prvič izvedela od Avstrijca. Plod njenega raziskovanja je njeno doktorsko delo z naslovom Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika. Na osnovi tega dela je izšla tudi knjiga z naslovom Ne tu ne tam.

Dr. Petrovićevo je Bela krajina pritegnila predvsem iz dveh razlogov. Prvič kot jezikoslovko, saj govorijo belokranjsko srbščino le še najstarejši Srbi. Proces zamenjave jezika pri Srbih v Beli krajini je bil precej poseben, po 500 letih, odkar živijo v Beli krajini, pa se je zgodil zelo hitro. Tako danes belokranjski Srbi vedno bolj uporabljajo tudi belokranjske oz. slovenske besede. Drugi razlog za raziskavo pa je bil v tem, da gre za zelo majhno skupnost v štirih vaseh, v Miličih, Bojancih, Marindolu in Paunovičih, kjer živi 300 prebivalcev, ki so se predvsem v zadnjih 30 letih znašli v središču političnih in zgodovinskih dogodkov.

Nedavno je o potomcih nekdanjih Uskokov, ki so pred stoletji pribežali v sedanjo Belo krajino pred Turki z Balkana, dr. Petrovićeva govorila v Adlešičih. Čeprav so bili predmet mnogih proučevanj, pa se je omejila predvsem na Srbe v Beli krajini v sedanjem času. Pogovorni jezik belokranjskih Srbov je štokavščina z menjavanjem jekavskega in ekavskega izgovora, čeprav zadnji pod vplivom slovenščine vedno bolj prevladuje. Slovenščina ima vse večji vpliv na Sr be ne le v uradnih pogovorih, ampak tudi v vsakdanjem življenju. So pa današnji belokranjski Srbi tudi izr edno jezikovno prilagodljivi. Z Belokranjci govorijo v njihovem narečju, s »Kranjci« slovensko, s Hrvati pa hrvaško, le da z nekaterimi odstopanji. »Raziskovalci so dolgo časa poudarjali, da jezik Srbov v Beli krajini ni čista srbščina. A to tarnanje je povsem nepotrebno, saj je jezik Srbov v Beli krajini treba obravnavati kot dokaz, da je šlo na tem območju za skupno življenje Srbov in Belokranjcev. Sicer pa gre za skupnost, ki izginja. A tovrstno izginjanje majhnih, izoliranih skupnosti se dogaja že stoletja,« je dejala dr. Petrovićeva.

Njene sogovornice pri raziskavi so bile predvsem starejše prebivalke prej omenjenih štirih vasi, ki so imele manj možnosti, da bi se naučile slovensko, ker je bil stik s slovenskim jezikom zelo omejen. Tako so ji pogosto rekle: »Neka govori, kako kdo zna. Saj se vsi razumemo.« Sicer pa po mnenju dr. Petrovićeve Srbi v Beli krajini, ki jih je dr. Niko Županič leta 1912 označil kot »eksotične ljudi z balkanskega orienta«, niso tipična manjšina. Niti tega natančno ne vedo, od kod so prišli, in nimajo matične države. Gre za lokalno skupnost z dolgo tradicijo, ki pa je po njenem izjemno moderna in je nasploh izjemna skupnost. Moderno jo dela dejstvo, da ni ne tu ne tam, torej je »neuvrščena«, v njej govorijo več jezikov in se povezuje ter prepleta več socialnih, političnih in družbenih dejavnikov.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista, 29. januarja 2015

M. Bezek-Jakše