DL: Toni Gašperič že 13 let živi s presajeno ledvico

1.5.2015 | 16:40

Toni Gašperič že 13 let živi s presajeno ledvico. (Foto: M. B.-J.)

Kaže, da se vse več ljudi zaveda, kako pomembno je darovanje organov, čeprav še vedno premalo, saj organov primanjkuje. Z darovanimi organi po smrti lahko namreč človeku, za katerega nima medicina nobene druge rešitve več, vrnemo zdravje ali celo ohranimo njegovo življenje. Zanimivo pa je, da je bila kljub dolgi tradiciji presajanja organov, saj je bila prva presaditev ledvice živega darovalca v Sloveniji opravljena že leta 1970, nacionalna transplantacijska mreža vzpostavljena šele leta 1998.

Zavod RS za presaditve organov in tkiv Slovenija — transplant je v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ministrstvom za zdravje leta 2004 uvedel zapis odločitve o darovanju organov na kartici zdravstvenega zavarovanja. Od takrat ima vsak, ki želi po svoji smrti darovati svoje organe, tkiva ali celice za namen zdravljenja, možnost, da svojo odločitev tudi uradno potrdi. Pri pooblaščeni osebi na prijavnih mestih v zdravstvenem zavodu, nekaterih lekarnah, na nekaterih območnih združenjih Rdečega križa izpolni pristopno izjavo. S seboj mora imeti osebni dokument in kartico zdravstvenega zavarovanje, saj pooblaščena oseba preveri identiteto darovalca in jo s podpisom potrdi. Izjavo pošlje v priporočeni pošiljki na Slovenija — transplant, kjer podatek iz izjave vpišejo v elektronsko bazo podatkov zdravstvenega zavarovanja. Tiskano izjavo arhivirajo.

DAROVALEC JE LAHKO VSAK ZDRAV ČLOVEK

Odločitev posameznika, da po smrti daruje svoje dele za potrebe zdravljenja s  presaditvijo, je torej zapisana v sistemu zdravstvenega zavarovanja. Podatki o opredeljenosti za darovanje so dostopni izključno pooblaščenemu zdravniku transplantacijskemu koordinatorju, ki je v vsaki bolnišnici odgovoren za področje darovanja po smrti. Dostop do podatkov o darovanju po smrti je mogoč le s posebnim računalniškim programom in z uporabo za to določene profesionalne kartice, in sicer šele po smrti osebe. Darovalec pa lahko svojo prvotno odločitev o posmrtnem darovanju organov tudi prekliče. Vendar pa prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica zavoda Slovenija — transplant, pravi, da je darovanje organov ena najbolj etičnih oblik odgovornosti posameznika do soljudi.

Darovalec je lahko vsak zdrav človek, za darovanje organov po svoji smrti pa se lahko odločijo tudi mladoletni, vendar šele po dopolnjenem 15. letu starosti. Lahko pa odvzamejo organe po smrti tudi človeku, ki se ni opredelil za darovanje, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji. Sicer pa pri mrtvem darovalcu lahko dele telesa zdravniki odvzamejo šele takrat, ko je po vseh predpisih ugotovljena možganska smrt. Ker je za uspešno presaditev organov ključnega pomena njihova zadostna prekrvavljenost, je treba po smrti darovalca čim prej urediti vse pogoje za odvzem organov. Zato je pomembno, da se za darovanje organov opredelimo, ko smo živi, in tako prihranimo dragoceni čas in nekomu poklonimo življenje.

POPOLNOMA ANONIMNO

Ko smo še živi, lahko darujemo dele človeškega telesa, ki jih telo lahko pogreša ali pa se lahko obnovijo. Tako lahko darujemo ledvico, del jeter, del črevesa ali tkiva in celice, na primer kožo, kostni mozeg. Takšno darovanje organov je pri nas z zakonom omejeno na darovanje ljudem, s katerimi je darovalec genetsko, sorodstveno ali emocionalno povezan, izjema je le darovanje krvotvornih matičnih celic. Po smrti pa lahko od darovalca odvzamejo za presaditev ledvici, srce, pljuča, trebušno slinavko, tanko črevo. Od tkiv pa roženici, kosti, sklepe, vezi, kožo, srčne zaklopke, žile.

Zaradi boljše skladnosti med darovalcem in prejemnikom ter da dobijo organ za bolnika v nujnem primeru, se je Slovenija januarja 2000 priključila Eurotransplantu, neprofitni organizaciji, ki deluje kot mednarodna transplantacijska mreža šestih držav s 119 milijoni prebivalcev. V Sloveniji presajamo srce, jetra, ledvice in pljuča mrtvega darovalca, v tujini pa presajajo tudi trebušno slinavko in tanko črevo.

Pred podpisom izjave o posmrtnem darovanju organov oz. tkiv darovalcu ni potrebno na zdravniški pregled, saj pred odvzemom umrlemu darovalcu v bolnišnici presodijo, ali sta organ oz. tkivo ustrezna za presaditev. Ni pa starostne omejitve za darovanje organov ali tkiv, saj gre predvsem za njihovo biološko ohranjenost in ne za starost darovalca.

Članek je bil objavljen v 1. številki Dolenjskega lista, 8. januarja 2015

M. Bezek-Jakše