DL: Primož Kozmus nekoliko drugače - Ni bil čudežni, a je postal vrhunski

18.4.2015 | 14:50

Primož Kozmus je navdušil pevke ženske vokalne skupine Vocalis s svojimi vrhunskimi športnimi dosežki, one pa njega z belokranjskimi ljudskimi pesmimi. (Foto: M. B.-J.)

Najboljši slovenski atlet Primož Kozmus, ki se je z odličnimi rezultati na največjih tekmovanjih na svetu postavil ob bok Leonu Štuklju in Miru Cerarju, je v pogovoru z novinarjem Igorjem Vidmarjem razkril marsikatero zanimivost iz svojega življenja. (Foto: M. B.-J.)

Ob prenosih tekem, na katerih se pomeri tudi metalec kladiva Primož Kozmus, navadno izvemo le, kakšen je rezultat, kako dobro je pripravljen športnik in morda še koliko je k njegovemu dobremu, odličnemu ali morda manj uspešnemu metu prispevala tudi sreča. Kaj vse je treba storiti, preden uspe dober met, ostane očem gledalcev skrito.

Laikom se zdi met kladiva dokaj enostaven: športnik pride s kroglo, pritrjeno na žico in ročaj, se zavrti in vrže vse skupaj po zelenici, da leti čim dlje. Najdlje je kladivo letelo leta 1986, in sicer dobrih 86 me trov. Tako torej gledamo na to atletsko disciplino nepoznavalci, Primož Kozmus pa je na Zimskih kratkočasnicah v Metliki v pogovoru z Igorjem Vidmarjem, novinarjem Dolenjskega lista, povedal še marsikaj drugega. Tudi to, da se je ta šport razvil iz metanja macole, ki so jo nekdaj po zraku lučali Škoti.

KRIVA JE BILA SESTRA

Primož se je že od malih nog ukvarjal s športi: z rokometom, košarko, odbojko, tenisom, skoki v višino in dolžino. Kladivo je začel metati šele pri petnajstih letih, ko je začel hoditi v srednjo šolo v Brežice. To je morda nekoliko pozno, a pravi, da ni dobro, če se začnejo otroci prezgodaj ukvarjati s športom, ker potem prehitro odnehajo. On pa se kladiva ni naveličal. Bil je le včasih preveč nasičen. Da se je odločil za kladivo, pa je bila »kriva« sestra Simona, ki je bila v tem športu celo slovenska rekorderka. Šel je z njo na trening in šport, ki pa ni za tiste, ki niso vztrajni, mu je bil všeč.

Morda se tudi zaradi tega z metanjem kladiva ne ukvarja veliko ljudi. »To je zelo tehnična disciplina. Ne moreš kar vzeti kladiva v roke in začeti metati. Nekdo ti mor a pokazati. Da osvojiš štiri obrate, po katerih vržeš kladivo, potrebuješ leto dni. Bil sem hiter, eksploziven in v meni so videli potencial,« se je spominjal začetkov Kozmus, ki je večkrat omenil svojega tedanjega trenerja Vladimirja Keva. A ni pozabil tudi na Poldeta Rovana, ki je postavil na noge brežiški atletski klub in trenersko ekipo, ki deluje še danes.

NI BIL ČUDEŽNI DEČEK

Primož ni bil čudežni deček. Kot metalec kladiva se je razvijal počasi. V televizijskih prenosih ob slabših rezultatih rečejo, da ni ničesar naredil. A Kozmus pravi, da je težko načrtovati najboljšo formo ob pravem času. Njemu je to uspelo, ko je povečal ekipo in začel trenirati na višjem nivoju. Seveda pa je na velikih tekmovanjih tudi veliko drugih dejavnikov. Na primer trema. Rusi so z raziskavami ugotovili, da tisti športnik, ki je potreboval psihologa, ni nikoli zmagoval. Ko je Primo ž leta 2008 zmagal na olimpijskih igrah, je bil pod velikim pritiskom, saj je vedel, da mora tudi naslednje leto na svetovnem prvenstvu na vsak način zmagati, kar mu je uspelo. Potem mu je bilo vsega dovolj. Potreboval je počitek, a se je po nekaj mesecih vrnil h kladivu, saj ga je začel pogrešati.

MANJKA MU 10 KG

Zdaj je sam svoj trener, pripravlja pa se na olimpijske igre, ki bodo leta 2016 v Riu de Janeiru. Takrat želi popraviti državni rekord, zatrdil pa je, da se bo boril za sam vrh, če mu to ne bo uspelo, pa vsaj za stopničke.

A do takrat bo minilo še precej  dni, ki so po njegovem dokaj monotoni, prepletajo pa se treningi, počitek in prehranjevanje. Zadnje je posebno poglavje, saj mora veliko jesti, obroki, ki jih ima šest do sedem na dan, pa morajo biti majhni. Zanimivo je, da atleti lahko pijejo alkohol, ker se ne šteje za doping in jim ne pomaga k uspehu. In če se predvsem mnogim ženskam zdi, da so predebele, Primožu pri njegovih 104 kilogramih primanjkuje 10 kilogramov, ki jih bo moral pridobiti do olimpijskih iger, po katerih namerava končati tekmovanja. A tudi že načrtuje, kaj bo počel potem.

Na Senovem namerava urediti metalski center, treniral bo in morda še kaj. Mogoče se bo lotil tudi študija, ki ga je pustil, ker so ga spuščali na izpitih, kar se mu ni zdelo prav.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista, 18. decembra 2014

M. Bezek-Jakše