DL: Bobri so se vrnili - Naselili že vso Krko, osvajajo še pritoke

8.4.2015 | 11:15

Bober (Foto: A. Hudoklin)

Bober se loti še tako velikega drevesa. (Foto: A. Hudoklin)

Velika bobrišča so prave gradbene mojstrovine iz vej in blata. (Foto: A. Hudoklin)

Andrej Hudoklin (Foto: B. B.)

Velika bobrišča, mojstrsko podrta drevesa, jezovi in številne stečine ob Krki in njenih pritokih pričajo, da se je v naših krajih ponovno naselil bober. Že nekaj let ga videvajo ob celotnem toku reke Krke, celo v Novem mestu.

Zadnji zanesljivi podatki o razširjenosti bobra na slovenskih tleh segajo v 18. stoletje, v 19. stoletju pa je v večjem delu Evrope že povsem izumrl, pravi Andrej Hudoklin z novomeške enote zavoda za varstvo narave. Obdobje iztrebljanj številnih živalskih vrst, ki ga okoli leta 1850 v Evropi zaznamuje uvedba lovskega strelnega orožja in odprava fevdalnih omejitev lova, je bober komajda preživel. Na različnih koncih Evrope je do zacetka 20. stoletja živelo le še nekaj sto osebkov, a se je po uvedbi varstvenih ukrepov in ponovnih naselitvah stanje močno izboljšalo.

Ob koncu 80. let prejšnjega stoletja smo se v projekt ponovne naselitve vključili tudi v Sloveniji. »Takrat smo izbirali primerna območja za naselitev in predlagal sem območje izliva Radulje. No, do realizacije projekta potem ni prišlo, je pa zanimivo, da se je po tem bober na točno tem območju naselil sam,« pripoveduje Hudoklin.

V EKSPANZIJI

Prve bobre ob Krki so na izlivnem odseku Radulje odkrili avgusta 1998, kar je le dve leti po tistem, ko je Hrvaška v sodelovanju z Bavarsko bobra naselila na Lonjsko polje v porečju Save pri Sisku in v Podravini. Družina bobrov na sotočju Krke in Radulje je bila nekaj časa edina v Sloveniji, po letu 2000 pa so jih začeli odkrivati tudi višje po Krki. Do leta 2010 so bobri, potomci prve družine ob Radulji, naselili že celotno porečje Krke, zdaj pa osvajajo še njene pritoke. Leta 2002 so ga opazili v Dobličici, kamor je s Hrvaškega prišel po Kolpi. Leta 2005 so njegovo okostje našli pri Podčetrtku, kar kaže na prisotnost bobra v Sotli, odkrili pa so ga tudi ob Muri in Dravi.

»Žival ima neverjeten potencial širjenja. Habitat je ugoden, hrane je dovolj, naravnih sovražnikov pa nima. Ocenjujemo, da samo ob Krki živi 20 do 30 družin. A tudi ta ekspanzija se bo prej ali slej končala. Ko bodo teritoriji porazdeljeni, bo najbrž prišlo do samoregulacije števila populacije, kot se je pred desetletji zgodilo s pižmovko,« ocenjuje Hudoklin.

MOJSTER GRADBENIK

Bober je izključno rastlinojed. Hrani se vecinoma z zelišci in vodnimi rastlinami ter lubjem, poganjki in listjem dreves in grmov. Pogosto podira tudi vecje mehkolesne listavce, s katerih odgrizne manjše veje in jih odvlece v podzemne brloge, kjer jih skladišci za zimo. »Skladišce je lahko kot škatlica vžigalic, polno od meter do meter in pol dolgih vej, naloženih druga ob drugi,« pripoveduje Hudoklin.

Drevja pa bober ne podira le zaradi hrane, ampak ga potrebuje tudi za gradnjo bobrišca, kakor pravimo osrednji zgradbi družine bobrov. Gre za pravo mojstrovino iz vej in blata, ki je lahko visoka tudi vec kot dva in dolga vec kot sedem metrov. V zgornjem delu bobrišca, nad gladino poplavne vode, je suha kamra, kjer samica koti mladice. Družino tvorijo samec in samica ter še najmanj dve generaciji potomcev, skupaj torej do 15 osebkov.

»V okolici bobrišča je še cela vrsta drugih brlogov in zatočišč, ki jih uporabljajo predvsem spomladi, ko samica polega in večino članov družine prežene iz bobrišča. Takrat poleg mame in mladičev v osrednji zgradbi ostanejo le starejše samice, ki pomagajo pri vzgoji,« pravi Hudoklin.

KORISTI VEČJE OD ŠKODE

Bober se po vodotoku, ob katerem živi, giblje v radiju kilometra ali dveh, od vode pa se le redko oddalji. Kljub temu zaide tudi na kakšno koruzno njivo, redka pa niso niti poročila o podrtem sadnem drevju. »Prijavljene škode še ni veliko, nekaj pa je vendarle je,« pravi Hudoklin, ki za zaščito dreves svetuje stožce iz jeklene mreže.

Drevesa, tudi do meter debele hraste, bober podira predvsem jeseni in pozimi. »Grize jih tudi takrat, ko jih ne potrebuje za hrano, ampak si mora brusiti zobe, ki mu rastejo vse življenje. Gre za žival z izrednim delovnim nagonom, ki poleg človeka najbolj spreminja okolje, v katerem živi. S tem pa ustvarja tudi vrsto mikrohabitatov, ki ugodno vplivajo na biotsko raznovrstnost,« pravi Hudoklin.

Bober je za varovana živalska vrsta, kar pomeni, da je lov nanj prepovedan, državne politike s področja sobivanja bobra in človeka pa še ni. »Predvsem bi bilo treba urediti področje povračil škode, še pomembnejša pa se mi zdi komunikacija o koristih, ki jih v okolje prinaša bober. Rečni prostor Krke je precej osiromašen, bober, ki zelo posega v habitat, pa nam ga lahko pomaga dvigniti na višjo raven,« poudarja Hudoklin.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista, 12. februarja 2015

Boris Blaić