DL: Simon Polajnar, skipper leta 2014 - Varnost je vedno na prvem mestu

5.3.2015 | 12:05

Na svoji jadrnici Simon preživi okoli 70 noči na leto.

Simon Polajnar — skipper leta 2014

»... in skipper leta 2014 je ...« Ko so se na prireditvenem prostoru sejma Bonaca v marini Portorož 26. septembra zaslišale te besede, je 10 finalistov letošnjega drugega izbora v organizaciji spletne strani E-Navtika.si potihoma upalo, da bodo zaslišali svoje ime. A se je razveselil, ko ga je zaslišal, Simon Polajnar iz Kočevja.

»Vse do razglasitve nismo vedeli, kdo je zmagovalec,« pravi Simon o rezultatu spletnega glasovanja letošnjega 2. izbora skipperja leta. Simon je sicer v prvem 14-dnevnem javnem krogu glasovanja zbral največje število glasov med vsemi letošnji 73 nominiranci, a je to pomenilo le, da se je uspel uvrstiti med finaliste in še nič dokončnega. V drugem krogu, kjer so bili rezultati glasovanja javnosti skriti, se je namreč glasovanje začelo od začetka. To, da je tudi v drugem krogu zanj glasovalo največ ljudi, pa dokazuje, da je šlo letošnje priznanje skipper leta res v prave roke.

»Vsak lahko pripelje od točke A do točke B. Pomembno je, kakšen pristop imaš do posadke, ki jo voziš, kako jo razvajaš, kaj vse ljudem ponudiš, da se dobro počutijo,« pravi o tem, da dober skipper ni le izkušen jadralec, ampak tisti, ki ljudem ponuja nekaj več. Za to pa mora imeti človek prirojen čut za navezovanje stikov in posluh za ljudi, kar Simon zagotovo ima. Da ljudi pritegne s svojo odprtostjo in preprostostjo, namreč lahko potrdijo ne le številni, ki so bili člani posadke na njegovi jadrnici, ampak tudi mnogi potniki, ki jih je Simon prepeljal v 13 letih, odkar dela kot šofer avtobusa v Integralu Kočevje.

»Navtiki pravimo, da ni slabo, če kot lastnik jadrnice preživiš na njej 70 noči na leto,« pravi. In Simonu za zdaj to tudi uspeva, a si želi, da bi lahko na svoji 10-metrski jadrnici, ki jo je nabavil pred štirimi leti, preživel še več časa. »Dolgo več ne bom mogel biti voznik avtobusa in skipper,« pravi. Morje, na katerem traja skipperska sezona od sredine aprila do polovice oktobra, a imajo skipperji delo tudi v času božično-novoletnih in drugih praznikov, ga nezadržno vleče. To pa še toliko bolj, ker za jadranje navdušuje tudi svoja sinova 9-letnega Gala in 7-letnega Leva, za katera Simon ponosno pravi, da sta atijeva največja pomočnika na jadrnici. Za jadranje ju je navdušil Simon, kar pa je povsem drugače, kot je bilo z njim.

»Oče ni imel nobeneg a stika z navtiko,« pravi Simon, ki je prvi stik z jadrnicami vzpostavil že v osnovni šoli, ko se je pridružil modelarskemu krožku. Modele jadrnic je spuščal po kočevskem Rudniškem jezeru in morju, sam pa je na morskih valovih prvič ujel veter v jadra pri 18 letih, ko si je kupil jadralno desko. Pri 20 letih je naredil izpit za voditelja čolnov in kasneje hodil s prijatelji na jadranje z najetimi barkami, vse dokler si ni leta 2007 kupil 8-metrske betonske jadrnice.

»Mizarsko gledano, je bila prava katastrofa,« se spominja. Kot izučeni mizar, ki se je svojčas tudi ukvarjal z opremljanjem jadrnic in bil tako deležen tudi kakšne »poskusne« vožnje, je sam izdelal celotno notranjo opremo. Jadrnica je služila za oddih njegovi družini, ko jo je, potem ko je preuredil njeno notranjost, zamenjal za večjo, pa je bila to prelomnica v njegovem življenju. Postal je ljubiteljski skipper, ki danes člane posadke, med katerimi je najmanj eden, ki ga Simon pozna, na jadralskih potepanjih po Jadranskem morju razvaja na vse mogoče načine, tudi tako, da jim v kakšnem romantičnem zalivu pripravi za večerjo sveže ujeto ribo ali hobotnico. Čeprav skrbi, da je jadranje za vse zabavno, polno nepozabnih vtisov pri odkrivanju lepot narave, krajevnih zanimivosti in okušanju dobre hrane, vedno najprej poskrbi, da je varno.

»Varnost je vedno na prvem mestu,« pravi. Članom posadke zato že na začetku razdeli dela, ki jih bodo opravljali, in jih pouči, kako, njihove želje, kam bi radi pluli, pa vedno prilagaja vremenu. Zato pa je bila tudi, čeprav je kot vsak morjeplovec tudi Simon na morju že doživel tudi hude nevihte, do zdaj najslabša izkušnja, ki jo je imel kot skipper, da se je zamašil WC na jadrnici, kar pa je sicer za skipperja, kot pravi Simon, nekaj najbolj groznega, kar se na barki lahko zgodi oziroma česar si noben skipper ne želi.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista, 6. novembra 2014

M. Leskovšek-Svete