APT 2015: »Kdo ve, kaj bi bil še vse odkril Kolumb, če mu ne bi na poti stala Amerika«

27.2.2015 | 10:40

Na letnem informansu Anton Podbevšek Teatra iz Novega mesta, ki je bil 24. februarja 2015, ob 11. uri v Dvorani novomeške pomladi, so režiserji predstavili gledališke produkcije APT-a v letu 2015. Več o gledaliških produkcijah:

Jane Austen – Eva Mahkovic/Alain Badiou
PREVZETNOST IN PRISTRANOST:
prizorišče Dvojega
(delovni naslov)

Alain Badiou v svoji Hvalnici ljubezni, besedilu, ki je nastalo kot javni dialog o ljubezni v okviru serije »Teater idej« – 14. julija 2008 jo je organiziral Festival Avignon – začenja svoj platonski dialog (v katerem seveda odigra vlogo Sokrata, majevtika, porodničarja Idej(e) o ljubezni v času po post-postmoderni (izraz je Dolarjev) v dialogu z Nicolasom Truongom) z mislijo Arturja Rimbauda: »Ljubezen je treba na novo iznajti …«

Badiou svoj protokol, svoj prototekst o erosu razgrne skozi epistemološki upor proti izdajstvu ljubezni, ki ga v času dialoga v Avignonu sproži oglaševalska akcija Meetic v Parizu. Le-ta na plakatih propagira naslednje slogane: Izberite ljubezen brez tveganja! – Lahko smo zaljubljeni, ne da bi se na smrt zaljubili! – Zaljubljeni do ušes, a brez bolečine! V uporni gesti Badiou povzame »košček Realnega«, da ga ta kampanja (ljubezenskega coachinga/dobili boste torej trenerja, ki vas bo pripravil na spopad s preizkušnjo) spominja na propagando ameriške vojske, ki se je v nekem trenutku oglaševala kot »vojna brez mrtvih«. »Vojna brez mrtvih, ljubezen brez tveganja, brez naključij, brez srečanja … V vseh teh sredstvih splošne propagande vidim prvo grožnjo ljubezni, ki bi ji rekel varnostna grožnja.« (Badiou) S tem ljubezni odrekamo pomembnost, varnostna grožnja pa jo pripelje v neposredno bližino trditve, da je ljubezen le »varianta posplošenega uživaštva, varianta figur užitka.« Badioujeva prva stava je, kako zagotoviti ljubezenskemu diskurzu vznik ob globoki izkušnji drugosti, iz katere je ljubezen stkana, kako misliti prizorišče Dvojega … Zato »moramo proti varnosti in udobju na novo izumiti tveganje in pustolovščino«.

Jane Austen v svoji briljantni stilistiki milega in taktilnega skepticizma prizorišče Dvojega gosti okoli nesporazuma – »čas romana je čas nesporazuma« (Rastko Močnik) – okoli sinopsisa torej, da prvi vtisi prevzetnosti in pristranosti nujno varajo, hkrati pa je hamartija notranji pogoj, da se prva (in prvotna) spodletela srečanja na koncu enigme romana spremenijo v svoje nasprotje.

Obe glavni figuri romana na prizorišču Dvojega sta postavljeni v polje dvojnega nesporazuma: Darcy je tako rekoč z izreko prvega stavka postavljen v polje »napuha«, prevzetnosti, Elisabeth pa v polje predsodka, pristranosti; Elisabeth vidi skozi prizmo pristranosti prevzetnost in napuh Darcyja, Darcy pa skozi prevzetnost pristranost (ozkost, enopomenskost) Elisabeth. Rastko Močnik pravi: »A to naključje seveda nikakor ni naključno, zakaj pove nam prav to, da sta protagonista v romanu Prevzetnost in pristranost drug drugega že vnaprej izbrala prav na podlagi te zmote … Začetna antipatija med junakoma Jane Austen je potemtakem že prvi učinek narcisistične izbire predmeta ljubezni, saj je med vsemi možnimi partnerji izbran prav tisti, ki omogoča pravilnost v zmotnem presojanju in ki potemtakem nudi oporo, da moteči se subjekt lahko vztraja v svoji samovšečni zaslepljenosti.«

Prevzetnost in pristranost: prizorišče Dvojega bo uprizorjena kot sinteza postdramskega poskusa in filozofske prečnice, v kateri uprizoritvena umetnost ljubezen izumlja na drugačen način trajanja, kjer sta napačni prvi stavi – prevzetnost in pristranost – na koncu poiskani in prevedeni skozi mišljenino obrata – ljubite tisto, česar nikoli ne boste videli dvakrat.

Nastopajo: Petra Govc, Sabina Kogovšek, Maruša Majer, Ula Furlan, Nadiya Bychkova, Mojca Zlobko Vajgl, Jana Menger, Mateja Rebolj, Saša Pavlin Stošić, Leticia Slapnik Yebuah, Pavle Ravnohrib, Janez Hočevar – Rifle, Branko Jordan, Akira Hasegawa, Joseph Nzobandora – Jose, Miha Vodičar, Voranc Boh

Koncept in režija: Matjaž Berger, Asistentka adaptacije besedila: Eva Mahkovic, Scenografija: Marko Japelj, Glasba: Peter Penko, Kostumografija: Alan Hranitelj, Koreografija: Jana Menger, Oblikovanje svetlobe: Jernej Guštin in Simon Žižek, Oblikovanje videa: Gašper Brezovar, Oblikovanje zvoka: Uroš Bon, Vodenje luči: Srečko Malovič, Oblikovanje tiskovin: Gašper Brezovar, Rekviziter: Matej Korbar, Maska: Mateja Bajda, Garderoba: Nataša Recer, Inspicienta: Andrej Berger in Mitja Sočič, Vodja projekta: Andrej Berger, Produkcija: Anton Podbevšek Teater, v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana

PREMIERA: APRIL 2015

Slavko Grum
DOGODEK V MESTU GOGI (delovni naslov)

Življenje je urok, ki visi v nas in nas vodi v prepad smrti. Vsak dan je nov udarec, nov utrip izginjanja. Goga je nabor spominov, ki nas preganjajo in strašijo. Spomini brišejo upanje na vzpon v jutrišnji dan, v prihodnost. Goga je sistem, je organizem, ki se sam obnavlja in je samozadosten. Vsi njegovi členi, mestno ogrodje in ljudje, ki znotraj njega živijo, so soodvisni in prepleteni. Goga je večja od posameznika in njegove volje, požre in prepoji vsakršno hotenje in upor.

Nobena zgodba, noben prizor se ne dogaja ločeno, življenje v Gogi je hkratnost dogajanja in brnenja. Brnijo ljudje, viseči na nitkah mestne neizbežnosti. Obstajajo kot veliko socialno omrežje v realnem času in prostoru. Vsak s svojo zgodbo tvori mozaik mesta, neločljivo celoto obstajanja. Včasih se zdi, da so vloge lahko tudi zamenjane, da nekdo lahko nadomesti koga drugega. Da ima vsak svoj alter ego, svojega avatarja, več različic samega sebe. Življenje je podvajanje, je igranje nekoga, ki ni on sam. Živeti življenje drugega. Več likov se stopi v enega.

Zanima nas, kako preplesti gledalčev pogled v mesto, med nevroze in krike njegovih prebivalcev? Kako ga priklopiti na atmosfero prekletega mesta? Goga je koreografija celote, njen svet je vertikalen, stanovanja so kot celice eno nad drugim. A mesto ni videti kot skupina stavb, temveč kot ogrodje lestev, palic in platform, kot konstrukcija, ki plete mrežo premikov in ločevanj med prebivalci. Mesto se razrašča naprej, zunaj dosega gledalčevega pogleda; nima konca.

Nastopajo: Barbara Ribnikar, Jernej Čampelj, Pavle Ravnohrib, Primož Vrhovec, Nataša Keser, Jette Ostan Vejrup, Mirjam Korbar Žlajpah, Maruša Kink, Barbara Vidovič, Nik Škrlec, …

Režija: Jaša Koceli, Avtorja priredbe: Jaša Koceli in Eva Mahkovic, Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar, Kostumografija: Branka Pavlič, Glasba: Miha Petric, Video: Boris Bezić, Fotografija: Mankica Kranjec, Oblikovanje tiskovin: Gašper Brezovar, Vodja produkcije APT: Andrej Berger, Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Bunker, Ljubljana

PREMIERA: APRIL 2015

Miran Jarc
NOVO MESTO – READYMADE (delovni naslov)

Danes, sto let po času I. svetovne vojne, ki ga v »Novem mestu« opisuje Jarc, se zdi, da se nezadržno približuje nova velika morija – III. svetovna vojna. Zamislimo si lahko, da bo vanjo ujeta tudi dolenjska prestolnica Novo mesto in v njej novi umetniki, dediči Jarca, Podbevška in drugih predstavnikov »novomeške pomladi«, opisanih v romanu.

Jarc v Novem mestu opisuje sebe in svoje umetniške sodobnike: kako živijo mladost, se šolajo, pišejo, ustvarjajo in predvsem debatirajo. Nekateri med njimi so tudi vpoklicani v vojsko. Kot režiser želim v predstavi »Novo mesto – readymade« združiti (predvsem) aktualne, zrele novomeške umetnike današnjega časa in se skupaj z njimi vprašati: »Kaj boš (naredil/a) kot umetnik/-ca, če bo prišla vojna? Kaj lahko storiš? Kaj lahko stori umetnost?«

Sodelovanje, komunikacija in oplajanje med sodobnimi umetniki z različnih področij lahko pripelje do izredno drznih povezav, ki lahko rezultirajo v umetniškopotentnem preboju. Lepo bi bilo, če bi ta vulkan ob 650-letnici Novega mesta še enkrat izbruhnil.

Tako kot v Jarčevem romanu »Novo mesto« gre v predstavi »Novo mesto – readymade« za dialog med sodobniki; za oplajanje, za navzkrižno šolanje med umetniki različnih profilov.

Vsak samosvoj, a skupaj ujeti v novem času, v novi (prihajajoči) vojni in v novem starem Novem mestu. Skupaj … soustvarjalci, avtorji in nastopajoči v predstavi. Skupaj ujeti v vzkliku: »Če je umetnost, je umetnost za vse!«

Nastopajo: Mare Bulc, Grega Zorc, Andreja Kopač, Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger, Jana Menger, Damir Leventič

Režija: Mare Bulc, Dramaturgija: Andreja Kopač, Adaptacija besedila: Mare Bulc, Grega Zorc, Andreja Kopač, Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger, Jana Menger, Damir Leventič, Scenografija: Damir Leventič, Glasba: Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger, Koreografija: Jana Menger, Oblikovanje tiskovin: Gašper Brezovar, Vodja produkcije APT: Andrej Berger, Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče, Glej

PREMIERA: MAJ 2015

Antoine de Saint-Éxupéry
VETER, PESEK IN ZVEZDE (delovni naslov)

Plesna predstava Veter, pesek in zvezde izhaja iz literarnega diskurza enega najbolj taktilnih avtorjev 20. stoletja – Antoina de Saint-Éxupéryja.

Saint-Éxupéryjev podpis je hkrati sublimno pripovedovanje zgodbe o človekovi fantastiki, imaginaciji in čar(ob)nosti, ki jo prinaša nočni polet skozi zgodovino prostorov, in je hkrati človekovo telesno, fizično in metafizično preizkuševališče gravitacij Telesa, ki misli, gravitacij Telesa, ki čuti, gravitacij Telesa, ki izumlja, skratka, singularne, utripajoče ploščice (poslej) plešočega Telesa. Lebdeče Telo v kvintesenci preizkusa, ki se je za Saint-Exuperyja končala s padcem letečega stroja in s potjo v nesmrtnost in neskončnost.

Telo človeka = pilota je postavljeno v nebo, ki ni mistika, ampak prostor (kot pravi Srečko Kosovel), v vmesno polje univerzuma, v skrivnost in strast, v izpolnjenje nekega Absoluta, ki ga ne izražajo zgolj besede, ki so zamejene, ampak gib, ki je neskončen, brezpogojni kinezis, človekova primordialna govorica, ki v zastavljeni kinetični ontologiji uprizoritve meri na eleganco in avtonomni svet interpretacije de-konstruiranih območij, v katerem vznikne (novo) plešoče Telo.

Veter, pesek in zvezde je plesna predstava o skrivnostni krožnosti subjekta na dveh robovih dogodka: potovanje v avionu, odkrivanje novih topografij, skrivnostno odčitavanje znakov v Sahari, dekodiranje vizur, stanj, izumljanje Telesa skozi teksture elektronike in »toka zavesti«, ki razpira plešoče Telo v nove pokrajine sublimnega in dotika.

Plešoče Telo, Telo za-kodiranje in de-kodiranje, Telo, ki oddaja sporočila in prejema »pošto« iz vseh krajev Počlovečene zemlje (prvi del besedila) … Ali kot je dejal Mojster: »Če je zmožnost Telesa kot zmožnost za umetnost v tem, da prikazuje nativno misel, je ta zmožnost za umetnost neskončna in neskončno je tudi plešoče Telo samo. Neskončno v trenutku svoje zračne gracioznosti … Da, ples je res vsakič novo ime, s katerim telo na novo krsti zemljo. A nobeno novo ime ni zadnje. Ples, telesno prikazovanje imena resnic, zemlji neprestano daje novo ime.«

Nastopajo: Pavle Ravnohrib, Lada Petrovski Ternovšek, plesalke, …

Koncept in koreografija: Iztok Kovač, Video oblikovanje: Komposter, Glasba: Drago Ivanuša, …

Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Zavod EN-KNAP

PREMIERA: NOVEMBER 2015

APT
Foto: Borut Peterlin