DL: Čez lužo zaradi ljubezni do nogometa

1.2.2015 | 15:30

21-letni Jure Slovenijo in domače po navadi obišče med poletnimi in zimskimi počitnicami. (Foto: A. Kerin)

21-letni Jure Slovenijo in domače po navadi obišče med poletnimi in zimskimi počitnicami. (Foto: A. Kerin)

Jure »v elementu« (v skoku), ko je še igral za NK Krško v drugi slovenski ligi. (Foto: arhiv DL)

Jure »v elementu« (v skoku), ko je še igral za NK Krško v drugi slovenski ligi. (Foto: arhiv DL)

V zadnjih letih vse več mladih Slovencev zapušča domovino in odhaja v tujino. Pri večini je razlog pomanjkanje služb v Sloveniji oziroma iskanje novih priložnosti, nekateri pa v tujino odidejo že med študijem. Med takšnimi je tudi 21-letni Krčan Jure Špiler, ki ga je v Ameriko pripeljala najpomembnejša postranska stvar na svetu — nogomet.

Jure se je v nogomet zaljubil že kot majhen deček. Odločitev za ukvarjanje s tem športom je bila zato zanj nekaj povsem naravnega. Nogometne veščine je pridobival v domačem nogometnem klubu v Krškem, v katerem je igral vse do svojega odhoda čez lužo. »Ker doma nisem več videl možnosti za svoj razvoj, sem začel iskati druge priložnosti, in moj takratni trener me je povezal z Jano Horvat, ki je že študirala in igrala nogomet v Ameriki. Na izbrano fakulteto sem tako poslal predstavitveni video in oni so mi potem ponudili polno štipendijo. V bistvu sem bil tudi sam presenečen, kako preprosto je bilo vse skupaj. Precej več časa mi je na primer vzelo urejanje različnih papirjev,« razloži Posavec, ki zadnji dve leti živi v Ohiu, državi na srednjem vzhodu Združenih držav Amerike.

Čeprav nogomet na drugi strani Atlantika ni tako priljubljen kot v Evropi, pa je po besedah mladega Posavca to šport, ki je v Ameriki v razvoju in vanj vlagajo veliko denarja. Dodatni argument za odhod iz Slovenije je bil za 21-letnega Jureta tudi odlično dopolnjevanje študija in treningov nogometa, saj je ameriški študijski sistem precej prijaznejši in bolj prilagodljiv vrhunskim športnikom kot slovenski. Kljub temu pa začetki novega življenja v tujini, kot priznava Jure, niso bili lahki.

SVOBODA IMA »VISOKO CENO«

»Prehod je bil zelo težak. Že samo potovanje je bilo zgodba zase, saj pred tem nisem nikoli letel z letalom. Ko sem prispel v kampus, pa je bilo tam veliko tujcev, ki so se počutili podobno kot jaz, in smo se zelo hitro povezali,« pove Krčan, ki živi v — za ameriške razmere — majhnem mestu Lima s približno 40 tisoč prebivalci.

Razlik med študijem doma in v tujini je po besedah študenta športnega menedžmenta kar nekaj. V primerjavi s prijatelji, ki študirajo v Sloveniji, Jure opaža, da imajo ameriški študentje predvsem veliko več svobode. »Sam si lahko sestavljaš urnik in si ga prilagodiš glede na svoje želje oziroma bioritem, največja razlika pa je glede športa. Vsaka univerza v Ameriki ima namreč svoja športna moštva, na katera so zelo ponosni, njihovi člani pa imajo tudi poseben status,« razloži Posavec, ki težav s študijem — kljub povprečno dvema treningoma dnevno in številnim tekmam — nima. Veliko snovi, ki jo obravnavajo na fakulteti, je namreč osvojil že v srednji šoli. So pa sicer šolnine čez lužo za naše razmere precej zasoljene. Na fakulteti, kjer študira Jure, tako letna šolnina znaša okoli 13 tisoč dolarjev, veliko študentov pa mora, če želi preživeti, poleg tega, da za študij najamejo kredit, med študijem tudi delati.

DO GOTOVINE IZ AVTA

Za tujce pa so po navadi precej begajoča tudi kulturološka nasprotja med ameriškim in evropskim načinom življenja. »Prvi šok zame je bil, da se Američani povsod vozijo z avtomobilom. Še na bankomat se pripeljejo, saj so bankomati prilagojeni tako, da lahko dvigneš gotovino kar iz avta. Drugačna, bolj nezdrava, je tudi njihova prehrana, zato si v ekipi kuhamo kar sami. Sicer pa so ljudje zelo prijazni. Včasih ti je kar malo nerodno, saj tega nisi navajen,« pove Jure, ki je med bivanjem v Ameriki spletel številna nova prijateljstva z mladimi z vsega sveta.

Ko ga ob koncu najinega pogovora povprašam o tem, kaj najbolj pogreša iz Slovenije, mi brez razmišljanja odgovori, da je to domača hrana. Seveda poleg družine — mame, očeta in dveh starejših bratov, ki mu na njegovi poti vseskozi stojijo ob strani in ga podpirajo.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista, 30. oktobra 2014

A. Kerin

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava