DL: Pomočnica na štirih nogah sliši na ime Missy

12.1.2015 | 14:45

Na novo družinsko članico se je hitro navadila tudi 10-letna zlata prinašalka Kala, s  katero sta na Martinovo veselje postali veliki prijateljici.

Sneti kapo z glave? Za Missy je to zelo enostavna naloga.

Takoj ko je gospodar zaklical ukaz daljinec, je črna labradorka stekla v dnevno sobo in
se vrnila z ... daljincem.

Črna labradorka Missy ni navadna psička. Svojemu lastniku Martinu Kerinu iz Velikega Podloga, ki je pred štirinajstimi leti po usodnem skoku v Kolpo z glavo udaril ob kamen in ostal tetraplegik, pomaga pri opravilih, povsem običajnih za zdravega človeka, in mu tako lajša in lepša življenje. Pot do tako želenega psa pa je bila za Martina — podobno kot za številne druge invalide v Sloveniji — vse prej kot lahka.

»Zavarovalnica ne prispeva niti evra. Za slepe krije vse, mi pa smo prepuščeni samim sebi. Argument države? Ni denarja. Če ne bi imel psa, bi morala žena ostati doma in skrbeti zame. Tako pa mi pomaga Kala. Če bi bilo z mano na primer kaj narobe, bi psička odprla vrata in tekla po pomoč. Pa ne le to, včasih sva s Kalo, ko še ni bila bolna, delala tudi po 15 kilometrov na dan,« pripoveduje Posavec, ki si je zaradi Kaline težke bolezni moral poiskati drugega psa. Našel je labradorko Missy, ki je morala najprej na šolanje k izkušenima vaditeljema psov vodnikov in pomočnikov Matjažu Zanutu in Alenki Sunčič Zanut iz Brežic.

24 UR NA PREŽI

Psi pomočniki za gibalno ovirane osebe so namreč zelo posebni psi. Gre za strokovno izšolane štirinožce, ki so naučeni, da za lastnikom pobirajo in prinašajo različne predmete, kot so telefon, kovanci, jedilni pribor, daljinski upravljavec za TV, časopis, zdravila, glavnik, copate, odpirajo in zapirajo vrata, prižigajo in ugašajo luči, pomagajo posamezniku pri oblačenju, slačenju, so opor a pri gibanju, pomagajo premikati paralizirane ude, lahko vlečejo invalidski voziček, spremljajo in pomagajo pri vsakodnevnih opravilih, kot so nakupovanje, obisk pošte, banke ... V službi so tako praktično 24 ur na dan in vse dni v letu.

ZAHTEVNO IN DRAGO ŠOLANJE

Ker je usposabljanje stalo 9.000 evrov, ki jih Martin le ob ženini plači in svoji borni pokojnini oziroma invalidnini ni zmogel kriti, je območno združenje Rdečega križa Krško že konec lanskega leta začelo akcijo zbiranja denarja za pomoč pri nakupu Missy. Velik odziv ljudi iz celotne Slovenije je presenetil Martina, saj so v slabega pol le ta zbrali ves potreben denar. Največ, 1.900 evrov, je prispevalo podjetje KRAH Slovenija, kjer je bil pred nesrečo zaposlen Posavec, na pomoč pa so priskočili tudi domači podjetniki in obrtniki. Martin pa je še posebej hvaležen nekdanjim sodelavcem iz podjetij Resistec UPR, Athos Elektrosistemi in Metaltec, ki so z nakupom srečk ob novoletnem praznovanju zbrali 900 evrov.

»Zakaj je tovrstno šolanje tako drago? Ne bi ravno rekel, da je tako drago, kajti drugod v tujini so ti psi dvakrat dražji. Pri končni ceni pa moramo upoštevati tudi to, da so tovrstni psi vseskozi z nami, 24 ur na dan, 9 mesecev. V tem času ga je treba pripraviti in izšolati za včasih nemogoče. Oseba tako po koncu šolanja dobi popolnoma zdravega in pregledanega psa, ki mu je neprecenljiv partner, terapevt pa tudi pomočnik pri opravljanju vsakodnevnih opravil, ki jih invalidna oseba sama ne zmore opravljati,« pojasni izkušeni vodnik reševalnih psov Matjaž Zanut, ki je skupaj z ženo Alenko do zdaj izšolal že dva psa pomočnika in deset psov vodnikov slepih.

VEČ KOT DRUŽINSKA ČLANICA

Pred slabima dvema mesecema je tako Missy končala svoje šolanje in tudi uradno postala Martinov pes pomočnik. »Odpira in zapira mi vrata, pomaga mi, da se lahko oblečem oziroma slečem, prinaša in odnaša mi stvari. Zna res veliko stvari. Je več kot družinski član in brez nje si ne znam več predstavljati življenja,« prizna Posavec, ki s 17-mesečno psičko vsak dan, če le vreme to dopušča, veliko časa preživi na svežem zraku in ves čas pridno vadi po navodilih trenerja Matjaža. Pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Martin in Missy pa to dokazujeta tudi v praksi.

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista, 9. oktobra 2014

Besedilo in foto: A. Kerin