DL: Plačaj vsakomur, kar mu pripada

12.11.2014 | 14:45

Rina Štefanič v Župančičevi sobi, ki so jo v Župančičevem hramu namenili spominu na velikega slovenskega pesnika, ki je odraščal na sedanji Štefaničevi domačiji. (Foto: M. B.-J.)

Rina Štefanič iz Dragatuša se bo leta 1974 vedno spominjala po treh stvareh: končala je trgovsko šolo, se poročila, z možem Rajkom pa sta se začela pripravljati na vstop na obrtniško pot. Konec leta je namreč mož Rajko odprl bife, ker je imel 5. stopnjo izobrazbe, medtem ko ga Rina s četrto stopnjo po takratni zakonodaji ni mogla.

»Uradno je bil mož lastnik lokala, vodila pa sem ga jaz. Ko sva pozneje z možem ustanovila podjetje, sem postala direktorica, oba pa solastnika,« pravi, in ko primerja nekdanje čase v gostinstvu z današnjimi, zatrdi, da ni primerjave. »Včasih so ljudje veliko pili, danes pa pijejo le še kulturno. Od začetka do leta 1988 smo imeli v gostilni plese ob živi glasbi in k nam je prihajalo veliko ljudi. Znali so se veseliti. Veliko je bilo tudi izletnikov. A po osamosvojitvi Slovenije je promet v lokalu, ki je iz bifeja prerasel v gostilno in nato v gostišče, ki danes ponuja tudi osem sob s 25 ležišči, močno padel.«

Rina si je od otroških let želela postati trgovka. »Oče mi je rekel, naj grem v šolo, da mi bo lažje pri delu, ne pa, da mi ne bo treba delati. Zelo rada delam z ljudmi in pri tem sem vedno uživala. Najbolj srečna pa sem, da so me mož in otroka podpirali pri načrtih,« pravi Štefaničeva, ki pohvali tudi zaposlene, prav tako pa je hvaležna strankam. Njen moto je: »Daj državi, kar ji pripada, in daj delavcem ter dobaviteljem, kar jim gre!« Pravi, da mora biti pri poslovanju red in da je treba račune plačevati sproti. Njihov račun v 40 letih, odkar se je začela ukvarjati z obrtjo in vodi finance, ni bil blokiran. Zato tudi drugim svetuje, da se tega držijo, sicer je vprašanje, če bodo obstali.

Ko je po osamosvojitvi začel promet v gostilni padati, so eno od gostinskih sob Štefaničevi preuredili v trgovino z mešanim blagom s 40 kv. metri prodajnega prostora ter se tako izognili odpuščanju delavcev. Ko so kupili sosednjo domačijo, so zgradili prizidek in v njem leta 1999 odprli trgovino z 250 kv. metri prodajnih površin. Rina, ki je bila ves čas, dokler se ni avgusta lani upokojila, direktorica družinskega podjetja, je po upokojitvi prokuristka. Še vedno dela vsak dan, kot bi bila zaposlena, a brezplačno. Pravi, da bo delala, dokler bo lahko, predvsem pa rada pomaga tudi zato, ker ve, da prihajajo težki časi in da »bodo kmalu naša kola cvilila«, kot je dejal pesnik Oton Župančič, ki je otroštvo in mladost preživljal prav na domačiji, kjer stojita danes Štefaničevo gostišče in trgovina.

Pesnikov oče Franc Zupančič je namreč leta 1880 kupil domačijo v Dragatušu, v kateri je imel gostilno. Od njega jo je leta 1892 kupil Rajkov stari oče Jožef Štefanič. Z gostilno je po Jožefu leta 1917 nadaljevala žena Marija, štiri leta pozneje jo je od nje prevzel sin Franc, Rajkov oče. Ob bombardiranju maja 1944 je bila stavba porušena, z bifejem pa sta, kot rečeno, 30 let pozneje nadaljevala Rajko in Rina. A z odhodom Rajka v pokoj pred 16 leti in po Rinini lanski upokojitvi se Štefaničeva zgodba nadaljuje. Sin Marko je poslovodja gostišča Župančičev hram, hčerka Marjeta pa poslovodkinja trgovine. Oba sta v družinskem podjetju zaposlena že 19 let.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista, 14. avgusta 2014

M. Bezek-Jakše