DL: Zvijezdana Marinčič iz Škemljevca - Vodja prodaje je postala kmetica

16.10.2014 | 14:50

Na dnevu odprtih vrat so Marinčičevi ponudili izdelke iz kozjega mleka.

Marinčičeve koze se pasejo na prostem od snega do snega.

Če pred leti ne bi prišla k Marinčičevim v Škemljevec, v belokranjsko vasico pod vznožjem Gorjancev, za snaho Zvijezdana, bi najbrž še vedno pili alpsko mleko, čeprav bi se okrog hiše pasle koze. A Zvijezdana je dejala, da bo, če so na kmetiji koze, pila kozje mleko. In tako se je začela zgodba o njihovi predelavi mleka.

Pri Marinčičevih je bilo že v navadi, da so imeli koze. Ko so leta 1992 prišli k njim begunci, so imeli tri koze, dokupili pa so še tri pare. In ko so po sedmih letih odšli, so koze, ki jih je bilo z mladiči do 18 na leto, ostale. A so jih poredko molzli. Leta 2007 se je gospodar Branko poročil in žena Zvijezdana se je odločila, da ne bo več pila v trgovini kupljenega mleka.

Po končanem porodniškem dopustu pred tremi leti pa je Zvijezdana ostala brez zaposlitve. In to potem ko je 16 let delala pri istem hrvaškem podjetju, ki ji je šlo sprva celo toliko na roke, da jo je pr emestilo v službo v Slovenijo. »Res sem se vozila v službo v 105 kilometrov oddaljeno Komendo, a bila je služba. Po končani porodniški pa me kot vodjo prodaje kar naenkrat niso potrebovali več. Pisala sem prošnje za zaposlitev, a prejemala negativne odgovore, če sem jih sploh dobila. Nisem imela druge izbire, kot da sem začela razmišljati, kaj lahko naredim s tem, kar imamo,« se spominja.

Kmetijska svetovalka Darinka Slanc je Marinčičeve že prej spodbujala, naj predelujejo kozje mleko. Njeno prigovarjanje je padlo na plodna tla, ko je Zvijezdana ostala doma. A ne le s kozjerejo, z možem sta se začela ukvarjati tudi z gojenjem sadja in zelenjave, veliko znanja o tem pa sta dobila na predavanjih. Povečevala sta čredo, tako da imata danes 10 molznih koz, z mladiči vred pa jih je 26. »Če je mleko ostalo, sem ga predelala v sire, in ko so jih znanci pokusili, so bili navdušeni. Potem sem dodala še skuto in jogurte. Prav tisto leto, ko sva z možem začela bolj načrtno kmetovati, je bila v Metliki odprta sobotna kmečka tržnica, kar je bila zame velika sreča, saj sem post ala redna prodajalka,« pripoveduje Zvijezdana in se ob tem nasmehne ob misli, kako se časi spreminjajo. Rojena je bila namreč v Zagrebu in tudi kot meščanka je ob sobotah hodila na tržnico, a ne kot prodajalka, ampak kot stranka.

Marinčičeva sta se zavedala, da mora biti pri dopolnilni dejavnosti na kmetiji vse po pravilih. »Še zlasti če gre za predelavo mleka, morajo biti prostori urejeni in dejavnost registrirana. A če ne bi bilo metliške tržnice, je vprašanje, če bi žena registrirala dejavnost,« pravi Branko. Zvijezdana je trenutno edina v metliški občini, ki ima registrirano predelavo kozjega mleka.

Obdelovanje zemlje v Škemljevcu, kjer so parcele razdrobljene, težko dostopne in na katerih je precej kamnov, je naporno. Trenutno imajo Marinčičevi štiri hektarje veliko kmetijo, Branko pa mora travnike večinoma pokositi s kosilnico na roke, ker parcele s traktorjem niso dostopne. »Če je lepo vreme, kosim tri hektarje in pol travnikov dva tedna. Na ravnini pa kmet opravi s takšno površino v eni uri. A čeprav je obdelovanje težko, bomo vztrajali, dokler bo šlo,« je prepričan Branko.

Zvijezdana na dan namolze 10 litrov kozjega mleka. Molze na roke, ker ima takšno mleko boljše rezultate pri analizi. Zadovoljna pa je, da se ljudje vse bolj zavedajo pomena kozjega mleka, zato upa, da se bo povpraševanje po njem povečevalo, in z možem za naslednje leto že načrtujeta zorilnico sirov. V ureditev prostorov za predelavo mleka v domači hiši in nabavo najnujnejše opreme sta do zdaj vložila že 10.000 evrov. Zato metliški župan Darko Zevnik ni ob nedavnem dnevu odprtih vrat njihove kmetije zaman dejal, da ni le nuja tista, ki prisili ljudi, da se odločijo za korak, kakršnega sta storila Marinčičeva, ampak je potrebne tudi veliko korajže.

Darinka Slanc je priznala, da so kmetijski svetovalci ponosni na Marinčičeve, kajti četudi še tako spodbujajo kmetovanje, to ne obrodi želenih sadov, če pri kmetih ni volje in želje. Tudi subvencije so pripomogle, da se zemlja ne zarašča več v takšni meri kot pred desetletjem. V majhni metliški občini uveljavljajo subvencije na 430 kmetijah. 50 kmetij daje plačo enemu družinskemu članu, 10 pa dvema. Zlasti na manjših kmetijah pa je tr eba temeljito pretehtati, na kakšen način bi bilo mogoče preživeti. Tako tudi Marinčičevi samo s k ozjerejo ne bi mogli preživeti, zato je  pomembna dodana vrednost, torej da pridelek prodajo predelan.

Članek je bil objavljen v 30. številki Dolenjskega lista, 24. julija 2014

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše