DL: Devetošolka, ki piše knjige

28.9.2014 | 11:20

Pianistka Ema Pavlič. (Foto: L. M.)

Na predstavitvi knjige v prostorih šentjernejske osnovne šole Ema z mentoricama Darjo Kovačič in Barbko Kukman (na sliki). Gost večera je bil mladi literat, Novomeščan Uroš Topič. V kulturnem programu je sodelovalo Plesno društvo Harlekin ter učenci šole, ki so prebirali poglavja iz Emine knjige. (Foto: L. M.)

Ne zgodi se ravno pogosto, da kaka šola izda knjigo svoje učenke. Če pa se že odloči za tako potezo, mora biti razlog res upravičen. Osnovna šola Šentjernej je te dni izdala knjižni prvenec devetošolke Eme Pavlič z naslovom Sandra.sen. Kot pravi v.d. ravnateljice Renata Zupanc Grom, je pisanje njihove učenke Eme tega vredno, saj se je mlada avtorica izkazala s fantazijsko pripovedjo, ki bralcem prinaša zanimiv svet čarovništva in mladostništva, predvsem pa boj med slabim in dobrim, v katerem pozitivne vrednote zmagajo. Tudi učiteljica slovenščine na šoli Barbka Kukman, ki je bila Emina mentorica pri pisanju, meni, da delo odlikuje napeta in zanimiva zgodba s številnimi nepričakovani zapleti, srečnim koncem in jasnim sporočilom, »živahna domišljijska pripoved, prežeta z mladostno razigranostjo pa bo pritegnila k branju.«

Svojega knjižnega prvenca pa je seveda še kako vesela tudi 15-letna avtorica Ema, doma iz Gorenjega Vrhpolja pri Šentjerneju, ki pravi, da so knjige njene velike prijateljice že od malih nog. Strašno rada je brala, oboževala je tudi, da ji bere kdo drug, sedaj pa je redna obiskovalka knjižnice. Rada posega zlasti po fantazijskih in kriminalnih romanih.

»Želela sem še sama poskusiti napisati knjigo in se postaviti na drugo stran. Hotela sem videti, s čim vse se pisec sooča pri svojem delu, in vidim, da to sploh ni enostavno,« pravi Ema, ki je svoj fantazijsko-kriminalno-romantičen roman, kot ga sama označuje, pisala dve leti. Prvo pisanje je pred letom dni pokazala svoji učiteljici slovenščine Barbki Kukman, ki ji je bila kot mentorica z nasveti v nepogrešljivo pomoč.

»Sedanja verzija je čisto drugačna od prvotne, boljša,« pravi Ema, ki se je v knjigi izkazala ne le kot literarna, ampak tudi kot likovna ustvarjalka. Sama je namreč prispevala ilustracije in upodobila junake svoje zgodbe in, kot pravi njena učiteljica likovne vzgoje Darja Kovačič, je »Emino likovno delo polno presenetljivih in domiselnih rešitev prostora in figuralne kompozicije.«

Ema, ki je bila vsa leta tudi pridna učenka, ima še veliko talentov na umetniškem področju. Ljubi glasbo. Od prvega razreda naprej se uči klavir v novomeški Glasbeni šoli Marjana Kozine, in sicer je bila vrsto let njena učiteljica prof. Cvetka Krampelj, zadnje leto jo poučuje prof. Tatjana Hadl. Ema kot pianistka tudi korepetira. Pred dvema letoma se je pri prof. Miru Tomšiču začela učiti še igranja na tolkala in je članica šentjernejskega občinskega pihalnega orkestra. Prav te dni je z godbo odpotovala na nastop v Italijo, kar ji pomeni nekakšno nagrado ob koncu napornega šolskega leta, veseli pa se že novega muzikala Prihodnost, ki ga pripravljajo za dan državnosti.

Ema zelo lepo tudi poje, v šolskem zboru in še kje, pogosto tudi na raznih prireditvah. To ni nič čudnega, saj prihaja iz glasbeno nadarjene družine. Njen očka Aleš igra trobento, mama Patricija pa prepeva. Tudi Emim bratec Urban, ki je četrtošolec, že pridno igra violino. Gotovo kdaj doma skupaj združijo moči na kakem družinskem slavju. Petnajstletna Ema pa si je tudi svojo poklicno pot izbrala v umetnosti. Zelo je vesela, da je uspešno opravila sprejemni izpit na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, s čimer je dokazala, da se s talentom, a tudi s pridnostjo daleč pride.

Članek je bil objavljen v 26. številki Dolenjskega lista, 26. junija 2014

Lidija Markelj