DL: Kopalnica v hiši — razkošje, ki ga ne poznajo

11.8.2014 | 14:45

Mama Jožica (desno) z otroki pred domačo hišo na Velikem Cerovcu

Goska, ki se ne pusti ujeti, nekaj kuncev in muca otrokom delajo družbo.

Več kot sto let stara hiša z lesenim stropom, v kateri je odraščala Jožica, je zelo slabo vzdrževana, pred leti so zamenjali le okna v bivalnih prostorih.

Brez kopalnice in sanitarij v podirajoči se stari hiši na Velikem Cerovcu v novomeški občini živi mama s štirimi šoloobveznimi otroki in ostarelo mamo. Med podobnimi enostarševskimi družinami v tem okolju izstopa zaradi preteklosti, delčki te bodo zaradi smrti očeta in njegovega prijatelja, ki sta si lansko jesen sodila sama, najbrž za vedno ostali nepojasnjeni. V kako slabih razmerah živijo, kaže odločitev novomeškega centra za socialno delo: v začetku marca so otroke začasno preselili v mladinski dom Malči Beličeve v Ljubljani. Obiskali smo jih prejšnji konec tedna, ko so bili spet doma. A le na obisku.

V mladinskem domu Malči Beličeve imajo 14-letna Ana, 12-letni Toni, 10-letna Silva in 8-letna Maja neprimerljivo boljše pogoje za življenje. Toni, edini fant, ki skuša pogumno nadomeščati praznino po smrti očeta, v domu najbolj pogreša kolo in delo zunaj. Mama Jožica ga pohvali, kako pripraven je. Računa na njegovo pomoč pri obdelavi zelenjavnega vrta in njive. »Lotil bi se tudi žaganja, pa mu ne dovolim,« pove mama. Prijetno sončno popoldne mu ni dalo miru, in s kolesom se je namenil v sosednjo vas Dolž, da bi tam pozdravil še drugo staro mamo in obiskal grob svojega očeta.

Ta si je jeseni sodil sam. Nešteto zgodb je takrat zaokrožilo po Podgorju o tem, zakaj je to storil. »Veliko laži in zlonamernih namigov se je pojavilo o nas. Celo da naj bi me prodajal in ne vem, kaj še,« pove sicer zadržana mama Jožica, ki meni, da je k njegovemu koncu veliko pripomogel prvi odvzem otrok oktobra lani.

KRIVA JE SOCIALNA!

»Odvzem otrok je skrajni ukrep, ki pa je nujen, kadar obstaja sum, da so otroci ogroženi. Ne moremo pustiti otrok v domačem okolju in čakati mesece, preden bodo sodni mlini povedali svoje,« o strokovni odločitvi glede odvzema otrok pravi direktor novomeškega centra za socialno delo Alojz Simončič. Novomeški center je o tem, da se v družini nekaj dogaja, šlo je za sum spolne zlorabe mladoletnice, prejel anonimno prijavo, ki so jo bili dolžni raziskati. »Ko smo se začeli ukvarjati z družino, se je žal zgodilo, kar se je: oče si je vzel življenje. Morda je res, kar nas krivijo, da smo mi krivi, da se je to zgodilo. Če ne bi začeli reševati težav, se morda to ne bi zgodilo. A celo ožji družinski sorodniki so nam dejali, da je bil skrajni čas, da smo začeli ukrepati,« pojasnjuje Simončič, ki se zaveda, da je s smrtjo očeta in njegovega prijatelja žal šla v grob tudi možnost, da bi kdaj izvedeli, kaj se je v družini v resnici dogajalo.

Mama vse sume zavrača, otroci so glede očeta redkobesedni. »Dejstvo je, da so otroci ostali brez očeta. Ne vemo, kaj vse se je z njimi dogajalo. A prav je, da jim zagotovimo vsaj normalne pogoje za življenje,« poudarja Simončič in dodaja, da se strokovni delavci centra ukvarjajo tudi z mamo, da bi ji pomagali pri osamosvojitvi in vključevanju v družbo, saj nima niti 40 let.

BREZ TOPLE VODE, STRANIŠČE NA ŠTRBUNK

Zadnja tri leta svojega življenja je bil Jožičin partner na bolniškem dopustu, Jožica pravi, da zaradi težav s hrbtenico. »Še ko je hodil v službo, je govoril, da se bo lotil obnove hiše,« pripoveduje Jožica, a obljube so se vlekle iz leta v leto, ne da bi res kaj postoril. Več kot sto let stara hiša z lesenim stropom, v kateri je odraščala Jožica, je zelo slabo vzdrževana, pred leti so zamenjali le okna v bivalnih prostorih. Stranišče na štrbunk imajo še vedno zunaj. Kako se znajdejo? Nimajo izbire. Vodo za umivanje pa si segrevajo na štedilniku.

Jožica si vseeno želi, da bi vsaj njeni otroci imeli kopalnico, če je že sama ni nikoli imela. Končala je dva letnika srednje gostinske šole, a nikoli ni bila zaposlena. Živijo s 500 evri mesečno, kolikor znašata socialna pomoč in otroški dodatek. Skromni prihodki komaj zadoščajo za nujne življenjske stroške, za obnovo hiše nimajo in se je tudi niso sposobni lotiti sami.

Na pobudo Centra za socialno delo Novo mesto so se na novomeškem območnem združenju Rdečega križa odločili, da bodo družini pomagali pri obnovi hiše. Po besedah sekretarke Barbare Ozimek imajo pripravljen načrt, ki predvideva nadzidavo in novo streho, nove instalacije, kopalnico in kuhinjo. Ta čas pridobivajo gradbeno dovoljenje. Ocenjujejo, da bo naložba stala okoli 40 tisoč evrov. »Zavedamo se, da je to velika investicija, vendar upamo, da bomo znižali stroške s podarjenim materialom in storitvami,« razlaga in vabi posameznike, gospodarske družbe in različne organizacije, da pomagajo po svojih močeh. Vse je dobrodošlo: material, storitve, delo, strokovno znanje, nadzor ter vodenje obnove in tudi denar.

Dokler doma ne bodo imeli boljših pogojev za bivanje, bodo otroci ostali v mladinskem domu. Dekleta povedo, da so se med 60 vrstniki dobro znašla, da je sicer čisto v redu, le v šolo, obiskujejo OŠ Bičevje, ne hodijo rade. »Ah, kar naprej sprašujejo,« se namrgodi Maja in s svojo iskrenostjo izzove sočuten nasmešek. Avščevi otroci niso drugačni od svojih vrstnikov. Ko se tujca privadijo, začnejo dekleta navihano žlobudrati. Doma imajo gosko, izvem, ki je precej športne sorte, da bi lahko nadomestila celo psa.

Mama si želi, da bi se vse skupaj enkrat uredilo in bi otroci prišli spet domov za vedno. Upa, da bodo prišli do poklica in službe, da jim bo bolje, kot je njej. Ana, najstarejša, ki je že skoraj pred poklicno odločitvijo, razmišlja, da bi bila kuharica. Majo veseli slikarstvo. Toni bo zagotovo izbral kak uporaben fantovski poklic. Silva še ne ve, morda bo igrala kitaro in pela. Z otroško radoživostjo jim bo pripela lepe stvari, ki se bodo ob vsej revščini in nesreči enkrat končno začele dogajati tudi njim ...

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista, 10. aprila 2014

Besedilo in fotografije: Irena Novak