DL: Zakaj je izogibališče? Za kamionom kot polž čez Gorjance

21.4.2014 | 15:00

Tako smo se vozili mimo izogibališča za počasna vozila proti Novemu mestu. (Foto: M. B.-J.)

Tisti, ki se pogosto vozijo čez Gorjance, so jim razmere, o katerih bom pisala, dobro poznane. Ne nazadnje pa smo nanje že večkrat opozorili tudi v Dolenjskem listu. Gre za vožnjo tovornjakov iz belokranjske smeri proti Novemu mestu. Pred leti so gradbinci ob državni cesti med odcepom za Podgrad in Koroško vasjo v smeri proti Novemu mestu izdatno nasuli dolino ob cesti in uredili parkirišče ter izogibališče za počasna vozila. Še zlasti za tovornjake, ki s počasno vožnjo po vijugasti gorjanski cesti za seboj ustvarijo dolg »rep« vozil, saj tudi največji pogumneži in poznavalci poti le težko prehitevajo. Za to tako rekoč ni možnosti.

Razumljivo je, da ti, velikokrat zaradi počasne vožnje že precej nestrpni vozniki komaj čakajo, da se bodo tovornjakarji umaknili na prej omenjeno izogibališče. A žal je to prej izjema kot pravilo. Iz lastnih izkušenj vem, da možnost, da se lahko umaknejo in sprostijo promet, bolj upoštevajo tuji kot slovenski tovornjakarji. Je že res, da so ob registraciji vozil plačali prispevek za ceste in imajo pravico voziti po naših cestah tako kot vsi ostali. Toda verjela sem in še vedno verjamem, da velja na cestah red, ki med drugim zapoveduje, da se počasna vozila  umaknejo za njimi vozečim avtomobilom in potem spet nadaljujejo pot. In to že na manj primernih krajih, kot je gorjansko izogibališče. Verjamem tudi, da to še zlasti poklicnim voznikom veleva njihova etika. Ne nazadnje na ta način poskrbijo tudi za večjo varnost v prometu, saj preprečijo, da bi kateremu izmed za njimi vozečemu vozniku popustilo potrpljenje in bi začel nevarno prehitevati.

Ko sem se minulo soboto okrog poldneva spuščala po gorjanski cesti proti Novemu mestu, sem že od daleč opazila pred seboj vozeči tovornjak - cisterno z velikim napisom Istrabenz plini. Ker je bilo do izogibališča še približno dva kilometra, si počasne vožnje nisem gnala k srcu, saj sem bila prepričana, da se bo tovornjak umaknil na izogibališče. Toliko bolj, ker je za njim vozil policijski avtomobil - marica. »Vsaj pred policisti imajo menda tovornjakarji še malo (straho)spoštovanja,« sem si mislila.

A kako sem se zmotila! Cisterna je peljala mimo izogibališča, policijski avtomobil in ostala kolona pa počasi za njim. »No, do Novega mesta bo vsaj nekaj priložnosti, da policisti varno prehitijo tovornjakarja, ga ustavijo in mu, če ne drugega, dajo vsaj kakšen poduk, kaj bi moral narediti. Kolona pa bi takrat odpeljala naprej,« sem si mislila in se spomnila, kako spektakularno so pred leti na vrhu Gorjancev policisti prehitevali in med vožnjo z lučjo ustavljali voznika, ki sredi belega dne ni imel prižganih luči.

A tokrat se ni zgodilo nič. Tovornjak ter za njim policijska marica in ostala kolona smo v takšnem vrstnem redu pripeljali do Novega mesta. Da ne bo pomote: ni se mi mudilo, nisem bila nestrpna, a takšen vzorec obnašanja v prometu mi ni bil in mi ne bo nikoli všeč. In prepričana sem, da se z menoj strinjajo vsi tisti, ki vsak dan premagujejo pot čez Gorjance. Mi je pa ob opazovanju sobotnega dogajanja prišla na misel ideja, kako bi lahko policisti polnili državno blagajno, v kateri vedno primanjkuje denarja. Le na prej omenjeno izogibališče bi se morali postaviti in policistom nekoliko naprej ob cesti proti Novemu mestu sporočati, kateri tovornjak, ki ima za seboj kolono, ni zapeljal po izogibališču. Za akcijo bi se med tovornjakarji gotovo hitro razvedelo in prepričana sem, da bi bilo več reda na cesti. In tudi manj slabe volje med vozniki, ki morajo sicer marsikdaj skoraj po polžje premagovati pot iz Bele krajine proti Novemu mestu.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista, 30. januarja 2014

M. B.-J.