Črnomaljski planinci na Ermanovec

1.4.2014 | 13:25

V soboto, 29. 3. 2014, smo se s planinskim krožkom pridružili črnomaljskim planincem na izlet na Ermanovec. Pred šolo Loka smo se zbrali ob 6. uri, kjer nas je že čakal avtobus. Vsi skupaj smo veseli odšli. Pot je bila zelooo dolga, tudi zaradi zastojev na cesti, vendar sva se vseeno imeli lepo in se ves čas smejali. Avtobus nas je pripeljal do kraja, ki se imenuje Sovodenj. Tam smo vzeli pot pod noge. Že za prvim ovinkom se je skrival hrib. Hodili smo in hodili in se vsake toliko časa ustavili za malico ali zgolj počitek. Med potjo smo opazovali rastline, ki jih še nismo nikoli opazili. Po dveh urah hoje smo prispeli na Bevkov vrh (1051 m) pred njim pa smo vsi premagali gromozanski hrib. Na Bevkovem vrhu smo se vpisali v knjigo in požigosali naše dnevnike. Pogled nam je uhajal na zasnežene Alpe s Triglavom.

Po spustu v dolino po travnikih, poraslih z žafranom, smo prišli do kmetije Ravan in tam smo lahko kupili domače mlečne izdelke. Hodili smo po asfaltni cesti, ker so bile na gozdni markirani poti porušena drevesa zaradi žleda, zato so nas noge bolj bolele. Potem smo se začeli vzpenjati na Ermanovec. Vsake toliko časa je mimo nas pripeljal avto in srečali smo tudi traktor, ki je pospravljal porušena drevesa. Nato smo odšli dalje in po kar nekaj kilometrih hoje smo končno prispeli do planinske koče. Vsega skupaj smo hodili dobrih pet ur. Vsi smo požigosali dnevnike mladega planinca in nato odšli v kočo, kjer so nam pripravili okusno kosilo in za sladico še palačinke. Približno eno uro smo bili v koči, potem pa odšli ven, kjer nas je čakal avtobus. Vsi smo bili veseli, da nismo šli tudi nazaj peš.

Avtobus nas je z Ermanovca peljal do Cerknega. V Cerkljanskem muzeju smo si ogledali stalno zbirko o nekdanjem življenju na tem območju in razstavo cerkljanskih Lautarjih Pust je kriv! Bilo je zelo zanimivo, nekaterim pa ne. Nato smo spet odšli v avtobus, ki nas je peljal domov. Proti koncu nas je nekaj že kar zaspalo.

Tega izleta ne bom nikoli pozabila, saj mi je bilo zelo zanimivo. Prišli smo okoli 21. ure.

Pika Štefanič in Lara Žohar
Foto: Sabina in Pia Stopar, Janez Jerman