DL: Marija Podobnik, kmetica leta - Če imaš zemljo rad, ni nič težko

14.2.2014 | 14:45

V hlevu je največ dela s kravami.

Najmlajša hči Urša je na porodniškem dopustu, zato s sinovoma Ianom Vincencem in Patrikom večkrat pride na obisk k staršem.

Marija in Lojze Podobnik se večine opravil lotita skupaj.

Ob letošnjem mednarodnem dnevu kmetic je kmetica leta postala Marija Podobnik z Dobrave pri Stični, članica ivanškega Društva podeželskih žena Ivanščice. »Bila sem presenečena, da so ravno mene izbrali, seveda sem bila tega priznanja zelo vesela,« je dejala, ko smo jo obiskali na domačiji, za katero skrbi skupaj z možem Lojzetom.

Njuna kmetija obsega 15 hektarjev zemljišč, približno polovica je obdelovalnih, drugo predstavlja gozd; v hlevu imata 18 krav, prašiče in kokoši. Marija Podobnik je sicer rojena v litijski občini, na moževo kmetijo se je par preselil štiri leta po poroki.

»Do leta 1985 sem hodila v službo, v kartonažni tovarni sem bila konstruktorica embalaže. Ko se je tast ponesrečil s traktorjem, sva se morala z možem odločiti, kaj bova storila, in takrat sem pustila službo,« pojasni. Omeni, da so bili takrat tudi njuni otroci še majhni, doma pa sta bila še tašča in stric.

VSTAJATA OB POL ŠESTIH

Dela je na kmetiji vedno veliko, in dokler je mož hodil v službo, je bilo veliko opravil odvisnih od nje. »Ne bi mogla čakati do dveh popoldne, da bi mož prišel domov iz službe, kar se je dalo, sem naredila sama.« A ji ni bilo težko, ker ima zemljo rada, poudari.

Odkar je mož v pokoju, je veliko lažje, a vendarle nimata časa posedati. Pravzaprav brezdelje nikogar od njiju ne bi osrečevalo, saj sta človeka akcije. Njun dan se začne ob pol šestih zjutraj, ko spijeta kavo in odideta v hlev. Ker oddajata mleko, imata precej dela z molžo in s krbjo za čistočo bazenov za mleko. Poskrbita še za pujske in kokoši, potem pa pride na vrsto zajtrk. Kako poteka preostanek dneva, je odvisno od letnega časa. »Če delo vidiš, ga je vedno dovolj,« pove hudomušno.

JAVORJI ZA VNUKE

Že na prvi pogled je jasno, da Podobnikova zelo skrbno urejata tudi okolico hiše in hleva – cvetje, grmički in drevesa so deležni redne nege njunih pridnih rok. Pogled se ustavi na javorjih, pet jih raste na zelenici ob hiši, eden je rdeč, drugi pa zeleni.  »Ob rojstvu vsakega vnuka smo posadili enega, najmlajši Patrik, ki je star dva meseca in pol, ga še nima, ker smo ga morali naročiti,« pojasni sogovornica. Tako mimogrede izvemo, da imata šest vnukov, pet fantov in eno deklico (ta je dobila rdeče drevo). Na vprašanje, čemu sadijo ravno javorje, odgovori mož Lojze: »Najstarejši vnuk se je rodil v Kanadi, hči Polona se je namreč preselila tja, zdaj je star 12 let, in ker je javor narodni simbol Kanade, sva začela saditi to vrsto dreves.«

Podobnikova imata tri otroke, Polona je v Kanadi, sin Gregor živi na bližnjih Poljanah, najmlajša hči Urša pa le streljaj od rodne hiše, kamor se rada vrača, sploh zdaj, ko je na porodniškem dopustu s Patrikom, rada pride k staršem, pa tudi njen starejši sin Ian Vincenc je zelo navezan na stara starša. Marija pove, da jo Ian uči angleščine, saj mladi mož že zelo dobro obvlada ta jezik, ki ga prek igre učita starša, precej besed pa pobere kar v risankah. »Ko bo šla Urša nazaj v službo, bom spet pazila vnuka, dokler ne bosta šla v vrtec.«

MOJSTRICA POTIC

Marija Podobnik je v svoji kmečki karieri počela marsikaj: gojila je jagode, redila piščance in nesnice za jajca, a je to sčasoma opustila, saj je preveč trpela njena hrbtenica. Nekaj časa je prodajala tudi potice, a to niso bile kakršne koli potice, saj je mojstrica peke tega peciva, na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju je namreč z njimi osvojila dve zlati, tri srebrne in bronasto priznanje, precej jih je dobila tudi v domači občini. Pokaže nam celo certifikat za njihovo izdelavo, ima pa tudi certifikat za mleko in mlečne izdelke, ki jih izdelu je za domačo uporabo.

Z možem sta aktivna v govedorejskem društvu, štiri leta je bila v upravnem odboru Zveze kmetic Slovenije. Posebej rada se spominja sodelovanja z angleškimi kmeticami, eno leto so prišle na obisk v Slovenijo, naslednje leto je šla Marija s slovenskimi v Anglijo. »Veliko smo videle, je pa tam drugačno kmetijstvo kot pri nas, tam imajo ogromne površine in se zelo težko primerjamo.«

Podobnikova kmetija trenutno še nima naslednika, izvemo od njenega moža, ki meni, da se bo moralo v naši državi zagotovo kaj spremeniti, če bomo želeli ohraniti podeželje takšno, kot je zdaj. »Kmetje bodo morali zaslužiti še kaj več, ne le za preživetje, to za mlade ni vabljivo,« sklene.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista, 30. oktobra 2013

Janja Ambrožič