DL: Za vsako žbularijo dobra krava

21.12.2013 | 14:00

Peter Požek je kljub častitljivim letom še zelo čil (Foto: M. B.-J.)

Na včerajšnji dan pred 93. leti se je v Gribljah rodil Peter Požek, ki je najstarejši prebivalec te belokranjske vasi in eden najstarejših Belokranjcev. Vasi je ostal zvest vse življenje. Za nekaj časa jo je zapustil le dvakrat. Eno leto je bil od doma, ko se je šolal na Kmetijski šoli Grm v Novem mestu. 1. marca 1943 pa je odšel v partizane. Če bi bil mir, bi šel služit vojaški rok, tako pa ga je odslužil v vojni. Bil je v Kočevskem in Belokranjskem odredu pa v Tomšičevi brigadi.

Celo v osnovno šolo mu ni bilo potrebno daleč, saj njihova domačija meji na šolsko parcelo. Danes je v gribeljski podružnični šoli v nižjih razredih nekaj manj kot 20 otrok, pred leti pa jih je bilo le nekaj in šoli je celo grozilo, da jo bodo zaprli. Toda Gribeljci je niso dali, ampak so se borili zanjo, saj so se zavedali, kako pomembna je za družabno in kulturno življenje v vasi. Leta 1926, ko je začel eter drgniti šolske klopi, je bilo povsem drugače. Tisto leto je bilo v šoli 79 otrok, v naslednjih letih pa se je njihovo število še povečevalo. Tako jih je bilo v šolskih letih 1932/33 in 1933/34 kar 130, rekord pa je bil v šolskem letu 1935/36, ko je bilo 141 učencev.

Gribeljska šola, ki so jo odprli v šolskem letu 1889/90, se ponaša tudi z enim najstarejših učencev v Sloveniji. Učenost je namreč v njej nabiral Niko Dragoš, ki je bil rojen v Gribljah in je Petrov dober prijatelj in celo daljni sorodnik. Očitno pa imata skupne tudi dobre gene, saj bo Dragoš, ki sedaj živi v Domu upokojencev Center v Ljubljani, 27. avgusta praznoval 106. rojstni dan. Gribeljci so zares lahko ponosni  nanj, saj še vedno igra na tamburico, recitira, nastopa, poje in celo zapleše.

IZ AMERIKE V VOJNO

Peter je bil najstarejši od sedmih otrok in oče ga je določil za gospodarja na domačiji. A če je Peter vesel, da je skoraj vse življenje preživel v Gribljah, pri njegovih prednikih, tako kot na mnogih belokranjskih domovih, ni šlo brez izseljenstva. »Moj stari oče je leta 1888 odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko. Ker mu je žena v domovini umrla na porodu, se je vrnil v Griblje in zgradil za takratne razmere veliko hišo. Vendar prihrankov iz Amerike ni bilo dovolj, zato se je zadolžil, a ker belokranjska zemlja ni dala dovolj zaslužka, da bi lahko poplačal dolgove, je šel spet čez veliko lužo. Tokrat z vso družino,« pripoveduje Peter. S starim očetom je leta 1900 odšla v Ameriko tudi njegova druga žena in Petrova stara mama ter njegov oče Peter, ki mu je bilo takrat štiri leta.

Tik pred prvo svetovno vojno so se vse trije vrnili iz Amerike. »Mojemu očetu je bilo takrat 18 let in moral je v vojsko. Stari oče si ni mogel odpustiti, da so se vrnili. A je imel oče, ki je bil edinec, srečo, saj je znal dobro angleško in tako mu ni bilo treba iti na fronto, ampak je postal prevajalec oficirju,« niza Peter. Ko je bilo vojne konec, se je njegov oče kmalu poročil, ženo pa si je našel pri Mikulaševih na sosednjem Krasincu.

NAJPREJ ČEBULA, POTEM KROMPIR

Eden pomembnejših zaslužkov je bil že od nekdaj za Gribeljce prodaja čebule. Rekli so, da gredo v žbularijo. Čebuli namreč še danes pravijo žbul. Požekovi so bil eni večjih žbularjev. Najprej so čebulo prodajali po sosednjih vaseh in na sejmih v Metliki, Črnomlju, Vinici, Karlovcu. »Potem se je nekdo spomnil in peljal čebulo na Vrbovsko na Hrvaško. Dobro jo je prodal in potem so jo začeli Gribeljci prodajati tudi po hrvaških vaseh, in to od vrat do vrat, ne le na sejmih,« pravi Peter, ki je šel prvič v žbularijo leta 1938. Po vojni so se odpravili na pot z dobro naloženim vozom čebule, ki sta ga vlekla dva konja. Za voz čebule so iztržili toliko denarja, kot ga je bilo treba odšteti za eno dobro kravo. Seveda so z zaslužkom najprej poravnali davek. Navadno so to storili v Črnomlju že kar na poti s žbularije domov.

Požek se spominja, da so šli na žbularijo po nekajkrat na le to, celo po sedemkrat. Koliko čebule, čebulčka in semena so pridelali, po po ve tudi podatek, da so posejali po sedem litrov semena, čebule pa so pridelali tudi po pet ton. Poleg čebule so prodajali tudi čebulček, ki ga je bilo pri P ožekovih toliko, da so jim ga pomagale ple ti ženske iz vasi. »Še dandanes se celo v Kanadi ženske  pogovarjajo, koliko so zaslužile pri Šokčevih, kot se pri nas pravi po domače, ko so plele čebulček, in kako dobro potico so takrat jedle,« se nasmehne Peter, ki je šel zadnjič v žbularijo leta 1967. Takrat so se bolj preusmerili v pridelavo krompirja, ki so ga prodali po 60 ton na leto. Seveda pa so imeli ves čas tudi konje in govejo živino. Hčerka in zet sta nadaljevala s kmetovanjem ter uredila sodoben hlev, prodajali pa so tudi mleko. Sedaj so v hlevu le biki, čeprav si Peter želi, da bi imeli tudi kakšno kravo in domače mleko. Čebulo, imenovano belokranjka, pa pridelujejo le za domače potrebe, čeprav je zadnje čase vse večje povpraševanje po njej, saj so začeli ljudje spet ceniti njen odličen okus.

Peter Požek je za svoja leta še zelo čil. Prizna, da je bolj malo hodil okrog zdravnikov. Do 90. leta starosti se je še vozil s kolesom in obdeloval vrt, še vedno pa skrbi za zajce. Spremlja, kaj se dogaja doma in po sv etu, ter zelo veliko bere, in to kar brez naočnikov. Nekdaj si je skrbno zapisoval, kaj se je zanimivega zgodilo v vasi, kaj so pridelali doma in koliko so zaslužili. Peter, ki je imel tri hčerke, danes pa ima tudi šest vnukov in prav toliko pravnukov, je bil znan tudi po tem, da je pisal govore, ko so se poslavljali od sokrajanov. Napisal jih je kar 57. In tudi to je zanimiv dokument njegovega časa.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista, 16. avgusta 2013

M. Bezek-Jakše