Letni koncert Ragel: Eno drevce je zraslo

8.10.2013 | 12:30

V nedeljo, 6. oktobra 2013, je letni koncert Ragel na Jurjevo domačijo na Občinah pri Trebnjem privabil številne ljubitelje ljudske pesmi. Letošnji koncert je bil posvečen Kocjanovim. Uvodoma so Ragle med drugim pojasnile, zakaj.

Kocjanovi so bili so številna družina: mama, oče in devet otrok. In bil je težak čas po drugi svetovni vojni ko je moralo biti malo hrane dovolj. Garala sta oče in mati, trudili so se tudi ostali; da bi preživeli. Sprva ni bilo niti elektrike, radio se je komaj oglasil. O udobju, v katerem živimo danes, se ni dalo niti sanjati. In v tistem času so se veselili ob petju ljudskih pesmi. Neprijazen čas je bil lepši, ko so složno zapeli.

Pri Kocjanovih se je veliko pelo ob jesenskih in zimskih večerih. Čeprav je bil za večerjo samo v oblicah krompir, ali pa kostanj v jeseni, so se po večerji zbrali ob krušni peči in zapeli. Nikoli niso peli po ukazu. Spontano se je začelo, vedeli so, da je to sestavni del večerov. Nekdo je kar začel, ostali so pritegnili. Peli so troglasno: prvi, drugi glas in prilaganje.

Peli so skoraj vsi v družini. Oče je bil star pevec, ki je večkrat omenil, kako lepo so znali zapeti na vasi, ko so fantovali. Takrat je bilo fantov, ki so znali dobro peti, še veliko. Sodobni čas je menda tudi posluhu ljudi naredil škodo; lepo, po notah bi radi peli, pa na koncu znajo zapeti le še enoglasno.

Peli so ob veselih trenutkih, pa tudi zato, da so si polepšali neprijazen čas. Peli so vsak zase, vsi skupaj, peli so na vasi in v sosednjih vaseh kot oglarji ob ohcetih. Peli so tudi ob praznikih, godovih in rojstnih dneh. Pelo se je v vinogradu, na polju, ob večjih delih … Zapeli so, čeprav ni bilo pravega vzroka za to. Kar tako, iz srca, za svojo dušo. Odpirala so se okna, ljudje so radi prisluhnili fantovskemu petju. Verjetno so bili Kocjanovi fantje zadnji, ki so občasno še zapeli na vasi ali pa šli »voglarit«.

Še vedno imajo radi tako petje. Gotovo so znali 100 in več pesmi. Nobene pesmarice in seznamov ni bilo treba, pesem je sledila pesmi – in trajalo je dolgo – pa niso vse pesmi prišle na vrsto. Potem so eden za drugim odšli od hiše, na delo, na nove domove. Ostala je ljubezen do doma, domače vasi, do bratov in sester, pa tudi do ljudskega petja, ki jo nosijo s seboj skozi življenje. Tokrat je bil koncert na neroden način poklonjen Kocjanovim bratom in sestram. Kako naj jim podarimo nekaj, kar je v resnici od nekdaj bilo njihovo? Če ne bi izhajale iz te družine, verjetno tovrstno petje za nas ne bi bilo naravno. Verjetno ne bi prepevale ljudskih pesmi. In če bi jih, bi lahko pogrešale teh 70 pesmi, ki so nas jih naučili Kocjanovi?

Imamo torej najboljše učitelje, resnične strokovnjake na tem področju, ki jih ne moti, če katera kdaj malo po svoje zavije, saj vedo, da si je pesem človek ustvaril zase. Ne moremo pa prezreti te vnaprej nostalgične misli. Nekaj bo nadomestilo pristnost, naravnost in odmaknjeno zbranost v pesmi. Grozljivo, da jo hoče že sedaj, ko Kocjanove družine po Sloveniji včasih še vedno zapojejo.

Foto: Štefan Rot
Besedilo o Kocjanovih in ljudski pesmi (povzetek) pripravila Jera Rot