DL: Po diplomi pa kar v predelavo mleka ...

1.8.2013 | 14:40

Toni Kukenberger stavi na kakovost. (Foto: J. A., arhiv DL)

Tri generacije Kukebergerjevih. (Foto: J. A., arhiv DL)

Lučaj od Trebnjega, v neposredni bližini gostišča Rakar, tri generacije Kukenbergerjevih dokazujejo, da je v slogi veliko moči in da mladi premorejo sveže ideje in imajo pogum, da jih uresničijo. Ko je Toni Kukenberger leta 2011 diplomiral na oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete v Ljubljani, se je odločil, da bo ostal na domači kmetiji. Priložnost je videl v registraciji dopolnilne dejavnosti, zato se je dobro strokovno podučil o predelavi mleka, za dejavnost uredil dva kletna prostora v hiši in kupil sirarski kotel. »Začetek je bil težak,« prizna in takoj doda, da človek pač mora poskusiti uresničiti svoje sanje. Čeprav njegov delovnik ni sanjski, delo se na kmetijah namreč začne kmalu po šesti uri in traja vse do večera, lahko tudi ponoči, če se obetajo telitve ali kakšen drug izjemen dogodek, čez dan ogromno časa porabi za predelavo.

»Izdelujemo sveži sir, poltrdi sir (tudi z dodatki), sir za žar, svežo skuto, albuminsko skuto, jogurte, sirotko, izdelke iz smetane – sladko, kislo smetano in maslo. Mesečno predelamo dobrih dva tisoč litrov mleka,« pove in omeni, da prodajajo tudi sveže mleko. Vesel je, da je v srednji šoli, hodil je na biotehnično gimnazijo Grm, in na fakulteti dobil ogromno znanja iz mikrobiologije in kemije, poleg tega je med študijem izbral predmeta predelava mleka ter mlekarstvo, kar mu je zelo olajšalo delo, ko se je odločil, kaj bo delal. Izobraževal se je tudi v biotehniškem centru v Strahinju in na tečajih, ki jih organizira združenje sirarjev. Ker je tehnologija predelave zelo zahtevna, to delo opravlja sam, drugače pa mu ogromno pomaga oče Tone, pa tudi stari oče Tone še zelo energično poprime za delo, sploh v hlevu.

Njihovi izdelki, ki nosijo ime Kmetija Kukenberger, so na voljo na kmetiji, v supermarketu KZ Trebnje, marketu Maja v Novem mestu, dvakrat mesečno jih prodajajo na tržnici BTC v Ljubljani in enkrat mesečno na sejmu v Laškem. »Samo Trebnje je relativno majhno tržišče, večje povpraševanje je v mestih. Ko izdelke ljudje spoznajo, se vračajo pa še prijateljem povejo,« pojasni mladi mlekar, ki je prepričan, da če imaš stalno kakovost, se stranke vračajo.

V javnosti je veliko slišati o javnih naročilih, ki spodbujajo prodajo lokalnih pridelkov v javnih zavodih, a na tej kmetiji slišimo še drugo plat, in sicer, da v praksi vse skupaj ni tako enostavno, saj je na koncu še vedno odločilna cena, pri kateri pa mali predelovalci ne morejo konkurirati masovni proizvodnji. Toni je vesel, da vsaj zakonodaja pri nas ni več tako toga, kot je bila še pred leti. »Ob vključitvi Slovenije v EU smo bili mi desetkrat bolj papeški od papeža. Za majhne predelovalne obrate so veljali enaki predpisi kot za velike, to je pomenilo eno tono birokracije za en kilogram sira,« slikovito opiše. V nadaljevanju takoj reče, da to seveda ne pomeni, da so zdaj možni kakršni koli kompromisi pri higieni. »Če na primer delam v sirarni, ne morem vmes za eno uro skočit v hlev. No, bi lahko, ampak to pomeni, da bi se moral vmes umiti in preobleči.«

Čeprav med pogovorom podvomimo, da ima fant sredi dvajsetih let kakšen trenutek prostega časa, izvemo, da Toni vodi dve zasedbi – Mešani pevski zbor župnije Trebnje in skupino Stopinje. »Včasih sem še harmoniko igral, zdaj za to ni več časa.« Ima tudi žilico za tehniko, pred leti je sestavil dva mini traktorja, ki ju uporabljajo na kmetiji, zdaj se je lotil izdelave mobilnega molzišča. »Tega potrebujemo, ker smo se odločili, da bomo krave pasli. Naša kmetija se je z letošnjim letom začela preusmerjati v ekološko, želimo postati neodvisni od zunanjih energentov, zmanjšati stroške, hkrati pa bomo dosegli, da se bo naša živina počutila bolje, da bodo krave zdrave in bo kakovost izdelkov še višja,« reče in omeni, da imajo že zdaj certifikat, da njihovi izdelki ne vsebujejo gensko spremenjenih organizmov.

V prihodnosti si želi, da bi tudi sirarno selil v samostojni objekt, kjer bi imel še degustacijsko sobo. Tonijev oče Tone, ki je tudi predsednik Govedorejskega društva Trebnje, je povedal, da gospodarijo na približno 20 hektarjih obdelovalne zemlje, polovico od tega imajo v najemu, imajo pa še 10 hektarjev gozda. »Trenutno je v hlevu 15 krav, večina jih je rjave pasme, nekaj je še črno-belih. Glede na to, da predelujemo mleko, je naša prihodnost v rjavi pasmi, ker mleko teh živali vsebuje več beljakovin, čeprav je njihova mlečnost nekoliko nižja.« Kljub dopolnilni dejavnosti približno dve tretjini mleka oddajo, sicer pa oče omeni, da je o predelavi pred kakšnim desetletjem razmišljal tudi sam. Na svojega sina je zelo ponosen, zato niti za trenutek ni pomislil, da družina tedaj, ko je sklenila, da bo prav on prevzemnik kmetije, ni ravnala modro in pravilno. »Naj mladi ostanejo na kmetijah, če so gospodarji, vsaj vejo, zakaj delajo!«

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 4. aprila 2013.

Janja Ambrožič