DL: Čudežno preživetje Vere Vardjan

14.9.2012 | 14:45

Vera Vardjan (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

Kaj je Vero Vardjan iz Velikega Nerajca gnalo, da se je 23. maja popoldne podala na sprehod proti Nerajskim lugom v krajinskem parku Lahinja, ne ve niti sama. Gre res za usodo, ki se ji pač ni mogoče izogniti? Gotovo pa je, da si bo 52-letna Belokranjka ta dan zapisala v koledar kot dan, ko se je drugič rodila.

Vero Vardjan poznajo mnogi ne le v Beli krajini, ampak tudi drugod po Sloveniji in zunaj njenih meja. S svojo domačo obrtjo, ko je izdelovala domiselne izdelke iz gline, z vodenjem bo bližnjem krajinskem parku, s tem da je razgibala življenje v Velikem Nerajcu in še z marsičim je postala priljubljena med domačini in gosti, ki so se ustavljali v vasi nedaleč od Dragatuša. Ne nazadnje je bila gonilna sila tudi, ko je vaščanom uspelo, da je postala pred dobrim desetletjem prav njihova vas eno najbolj urejenih naselij v Evropi.

V TEBE JE UDARILA STRELA!

Zaradi vsega tega je po Beli krajini še bolj odmevala vest, da je v Vero usodnega 23. maja udarila strela. In to prav na poti v Nerajske luge v njej tako ljubem krajinskem parku Lahinja, za katerega je vedno trdila, da so zaradi omejitev, ki jih parki pač prinašajo, varovana območja za bližnje prebivalce lahko tudi prednost, če le znajo omejitve prav dojeti in jih obrniti sebi v prid.

Vardjanova je prav v krajinskem parku našla duševni mir in si v njem mnogokrat napolnila baterije. Kratek sprehod si je želela privoščiti tudi tisto majsko sredo, čeprav so se zelo hitro menjavala vroča sončna obdobja ter bliskanje in grmenje z dežjem, med katerim je bilo tudi nekaj toče. »S psičko Aro sem nameravala narediti le kratek sprehod, le 150 metrov od doma. Ker sem si ravno umila lase, zunaj pa je rahlo deževalo, sem odprla dežnik. In ko sem se že hotela obrniti proti domu, je udarila strela. To vem zdaj,« je povedala Vera, ki se še zdaj zdravi v ljubljanskem kliničnem centru.

V sredo ob 16. uri in 38 minut pa je pozvonil mobitel pri sovaščanki Janji Pešelj. »Janja, slabo mi je. Pridi me iskat,« je slišala glas, ki se ji je zdel čuden, nepoznan, zato je mislila, da se kdo morda norčuje. Pa vendar se je na zaslonu izpisalo Verino ime. »Hitro sem spoznala, da je prijateljica res v težavah, in ko mi je povedala, da leži ob poti, ki od njene hiše pelje proti Nerajskim lugom, sem z avtom odhitela na pomoč. Celo pomahala mi je, da sem jo hitreje zagledala. Ob njej je ležal odprt dežnik. A ko sem zagledala, kako je opečena, sem ji rekla: »Vera, tebi ni slabo, ampak te je zadela strela.« Pa mi je odgovorila z njenim značilnim: »A, da!«

Janja Pešelj kaže, kje je našla od strele poškodovano Vardjanovo. (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

Nisem razmišljala, kaj naj storim. Otipala sem desno nogo, ki je bila najbolj opečena, in ko sem videla, da koža ni mehurjasta, ampak kompaktna, sem jo instinktivno prijela pod pazduho in pod koleni, prosila, da me objame okrog vratu, in posedla sem jo v avto ter odpeljala v črnomaljski zdravstveni dom,« pripoveduje Pešljeva, ki se ji še nekaj tednov po dogodku ob obujanju spominov začnejo tresti roke. Čeprav je ni veliko skupaj in četudi jo je že dva tedna bolel križ, takrat ni čutila bolečin in Vera se ji je zdela lahka kot pero. Sploh ne ve, od kod je dobila tolikšno energijo.

IZJEMNA SREČA

20 minut potem, ko je Vardjanova poklicala na pomoč, sta bili s Pešljevo že v zdravstvenem domu. Vera danes pravi, da je Janja njena rešiteljica in da je ravnala zelo razsodno in racionalno, ker ni izgubljala časa s klicanjem reševalnega vozila. Šele čez nekaj dni je začela Janja razmišljati, če je ravnala prav. A zdravnica Matejka Nemanič Kostelec, ki je skupaj z zdravstvenima tehnicama Alenko Kuhar in Branko Levai ter zdravstvenim tehnikom in voznikom reševalnega vozila Tomažem Ritonijo sprejela Vardjanovo v zdravstvenem domu, pravi, da so bili kar presenečeni nad odločnostjo Pešljeve.

Marsikdaj se zgodi, da ljudje kličejo zdravniško ekipo, ko sploh ne bi bilo potrebno, tokrat pa je Janja pogumno in uspešno sama opravila prevoz. »Do zdaj nisem poznala nikogar, v katerega bi udarila strela. Ti primeri so zelo redki, menda le 0,4 do 0,8 človeka na milijon ljudi. Še bolj redko se zgodi, da takšni ljudje preživijo. V primeru Vardjanove je šlo gotovo za udar bliska, in lahko rečem, da je imela izjemno srečo. Plastični kirurg, ki jo je v kliničnem centru operiral, mi je povedal, da je strela udarila v dežnik ter čez prsnico in trebuh potovala po desni nogi navzdol,« je dejala Nemanič Kostelčeva, ki je ob pogledu na pacientko najprej pomislila na motnje ritma srca.

Ekipa iz črnomaljskega Zdravstvenega doma, ki je oskrbela Vero pred poletom v Ljubljano (z leve): Branka Levai, Alenka Kuhar, Tomaž Ritonija in Matejka Nemanič Kastelec. (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

A pregled v reševalnem vozilu je pokazal, da je z Verinim srcem vse v redu, a tudi sicer je bila ves čas pri zavesti. V zdravstvenem domu so pobrali vse hladilne obloge, ki hladijo in lajšajo bolečine, ter Vero obložili z njimi. Pregledali so jo, dali protibolečinsko infuzijo in v Ljubljano poklicali helikoptersko enoto. Kot je povedala zdravnica, je v Črnomlju vse potekalo zelo hitro. In Vera je za pomoč še kako hvaležna. »V kliničnem centru so pohvalili, da so se v Črnomlju zelo potrudili in me dobro oskrbeli,« je zadovoljna Vardjanova. Naj ob tem omenimo še, da smo na Dolenjskem listu v začetku leta 2007 prav Matejko Nemanič Kostelec razglasili za naj zdravnico po izboru bralcev.

KNJIGA S POZITIVNIM SPOROČILOM

Vera po uspešni operaciji v kliničnem centru počasi okreva, zaveda pa se, da bo za ozdravitev potreben čas. Zdaj ima dovolj časa za razmišljanje, predvsem o svojem čudežnem preživetju. »Bilo je veliko srečnih naključij in očitno še kaj drugega. O vsem tem bom morda lahko kaj več povedala čez pol leta,« je še nekoliko skrivnostna. Sreča je bila, da je po udaru strele začelo močno deževati, kar je očitno pogasilo ogenj. Pralo jo je kar uro in 10 minut, preden je prišla k zavesti. Sreča je, da nima poškodovanega nobenega notranjega organa. Pa da je lahko poklicala po mobilnem telefonu, čeprav je bil ožgan. In še bi lahko naštevala.

O vsem tem ima Vera svojo razlago, ki pa jo bo javnosti razgrnila v knjigi. »V glavi imam že celotno vsebino knjižice, ki ne bo debela, bo pa pomembno njeno sporočilo ljudem, naj se imajo radi. Vsako jutro pa naj molijo in se zahvalijo bogu, da so zdravi,« pravi Vardjanova, ki bo zapisala tudi, kaj se ji je dogajalo 23. maja. Vera prizna, da je čutila, da se ji bo letos zgodilo nekaj velikega. »Vendar sem mislila, da kaj lepšega,« je nekoliko razočarana. A kaj si lahko želi več, kot da je imela tako veliko srečo v nesreči!

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 21. junija 2012.

M. Bezek-Jakše