O dediščini naših vodnjakov na razstavi

19.4.2012 | 11:45

Marija Sušnik in vodnjak Brezovica

Marija Sušnik se že vrsto let ukvarja z zbiranjem podatkov o naravni in kulturni dediščini Bizeljskega. Rodila se je leta 1930 v Vitni vasi na Bizeljskem in po končani srednji kmetijski šoli dobila zaposlitev na državnem posestvu v Leskovcu pri Krškem, od leta 1960 pa je bila zaposlena kot referentka in inšpektorica za kmetijstvo na občini Brežice in nato na davčni upravi. Od leta 1960 dela tudi kot zaprisežena sodna cenilka in izvedenka kmetijske stroke.

Na terenu se je vseskozi srečevala s propadanjem dediščine, tako premične kot nepremične. Na pobudo znancev je v svoji opuščeni rojstni hiši in gospodarskem poslopju uredila etnografsko zbirko. Pri nas v Kozjanskem parku se je že predstavila z razstavama: Rože moje mladosti in Sadne drevesne vrste gozdov Bizeljskega.

Tokrat se je osredotočila na vodnjake, s katerimi jo veže več kot samo ljubezen do dediščine. Njeni sorodniki, tako oče kot strici, so bili »štirnarji«, domači mojstri, ki so izkopali in obložili vrsto vodnjakov na širšem področju Bizeljskega: od Drenovca, Dramlje, Gregovcev, Brezovice, Nove vasi, Orešja, Bračne vasi, Stare vasi in Vitne vasi.

Nekoč, ko dostop do vode ni bil tako samoumeven kot danes, je vodnjak na dvorišču ali v bližini doma, pomenil pravi blagoslov. Imeti vodo v bližini doma, vedno na razpolago, hladno in bistro, je pomenil nepredstavljiv luksuz in olajšanje pri preskrbi z vodo. Odpadlo je nošenje vode, živino so lahko napojili pri koritu.

Pri iskanju vode so si »štirnarji« pomagali z bajalico, ki jim je pokazala, kje so vodni tokovi in kje jih ni. Včasih so morali za vodo kopati zelo globoko, drugič je bila le nekaj metrov globoko.

Marija Sušnik nam v svojem popisu vodnjakov na Bizeljskem predstavlja z osnovnimi podatki 61 vodnjakov. Kot pravi sama, to še niso vsi, saj jih je in jih je bilo še veliko več. Širše področje Bizeljskega je vodovod dobilo šele v 70. letih, zato so vodnjaki nastajali tudi po drugi svetovni vojni, čeprav jih je večina iz obdobja med obema svetovnima vojnama.

Nadzemni deli vodnjakov so odraz znanja takratnih domačih tesarjev in krovcev. Vendar samo pri nekaterih še lahko občudujemo njihovo prvobitnost, saj je veliko vodnjakov obnovljenih in spremenjenih. Po napeljavi vodovoda lastniki vodnjakov niso zasipali, ampak so jih pustili kot zlato rezervo. Nekaj vodnjakov je presahnilo, nekaj jih je vzela starost in neuporaba, veliko jih je še danes v uporabi saj vodo lastniki uporabljajo za zalivanje vrta in rož.

Vodnjaki niso objekti, ki bi bili skriti očem. Vsem so nam na ogled, ampak ker jih mi sodobni popotniki ne potrebujemo, jih v pokrajini niti ne zaznamo. Ampak tu so, neme priče preteklosti, vendar so lahko kaj kmalu tudi dejavni spremljevalci življenja v sedanjosti.

Razstava Dediščina naših vodnjakov, avtorice Marije Sušnik, bo na ogled v Slovensko – bavarski hiši v Podsredi od 19. aprila (odpirajo jo ob 17. uri) do 30. junija 2012.

Lucija Zorenč

Galerija