DL: Prepovedano objemanje v Šentjanžu

3.2.2012 | 14:00

Vinko Starina se je odločil za javno polemiko. (Foto: P. P., arhiv DL)

Marija Brce, ravnateljica OŠ Milana Majcna Šentjanž.

Ravnateljica Osnovne šole Milana Majcna v Šentjanžu Marija Brce je te dni pristala na pogovor o šolskem redu in hkrati na soočenje z 41-letnim Vinkom Starino, prometnikom na Slovenskih železnicah, doma z Osredka pri Krmelju, ki že dlje časa ni zadovoljen z razmerami na tej šoli, ki jo obiskujeta njegova hči in sin. Kot pravi, že več let zaman opozarja, kaj vse moti njega in druge starše, a o tem javno ne govorijo.

Sodu pa je izbil dno incident, ko si je Vinkova hči Aleksandra, devetošolka, odličnjakinja, ki rada pomaga sošolcem z učnimi težavami, skupaj s sošolkami prislužila pisanje kazenskega spisa, ker je bila z njimi in s sošolcem na kraju za šolo, ki je s šolskim redom prepovedan. Ko jih je učiteljica zalotila, so ji učenke in učenec na Aleksandrino pobudo salutirali. Za ta prekršek je kmalu izvedela ravnateljica, ki je učencem odredila ta vzgojni ukrep.

Bercetova je na Starinovo pripombo, zakaj si avtoriteto učitelji ne povečajo tudi s kakšnim ukorom, da ne bi kar počez omejevali svobode vseh, izrazila obžalovanje, da ga ni podelila tudi v zadnjem primeru, čeprav ni prepričana, da bi bil rezultat drugačen, če bi starši absolutno podpirali le svojega otroka. O razmerah na šentjanški šoli je Starina seznanil tudi šolsko ministrstvo.

IZPOVED ALEKSANDRE

In kako o spornem dogodku 25. novembra piše Aleksandra? »Danes zjutraj smo jaz, Jan ter Nastja šli za šolo, čeprav naj bi bilo to prepovedano. Ta prepoved se mi zdi naravnost brezzvezna, ker smo zaradi enega ali več učencev, tako kot že velikokrat, nasrkali prav vsi. Vseeno mislim, tako kot tri četrt normalnih ljudi, da so nam preveč omejili prostor, kjer se lahko gibamo. Zjutraj smo lahko le v avli ter sprednjem delu šole, kjer pa vsi vreščijo in človek nima niti toliko miru, da bi se lahko pogovarjal, kaj šele prepisal nalogo. Poleg tega so učiteljice v službi, zato tudi mislim, da bi se lahko toliko potrudile, da bi nas malce pogledale prek vogala in to je to. Navsezadnje so za take stvari plačane.

Kakorkoli. Za šolo sta šli še Lucija ter Katja, ki pa sta bili tam nekje, kjer so zadnja vrata, zato je učiteljica Manja izza šole spodila nas tri, nato pa še njiju. Vseh pet se nas je postavilo ob zid in moja ideja je bila, da bi salutirali kot vojaki. Videla nas je in nas nagnala pred šolo. Tam smo, ko je prišla izza vogala šole, zopet salutirali. Potem sva se z Nastjo prijeli pod roko in hodili okrog nje, ker se pač okoli šole ´itak´ ne sme. Nato smo to storili vsi. Vse skupaj je bilo mišljeno kot ´hec´, a ker so na naši šoli v se učiteljice (razen Slavice Pungerčar, ki se zna ´pohecati´ ter nas spraviti v dobro voljo, in še nekaj svetlih izjem) tako staromodne, da vse skupaj vzamejo preveč osebno, je iz miši nastal slon. Priznam, naša dejanja so bila napačna, čeprav niso vsebovala niti kančka zlobe!

In tako so minile prve tri šolske ure, ki so bile v bistvu zatišje pred tistim ´slonom´. Potem, 4. uro, pa je naša razredničarka povedala, da je slišala za vse. Hotela je, da ji Nastja vse obrazloži, ki pa je planila v jok, saj znajo zaposleni na naši šoli dodobra vzbuditi občutek krivde. Nastja je to namreč dojela, kot da obtožujejo le njo, zato sem povedala, kako je bilo. Ona je še kar jokala, najbolj grozen pa je bil stavek v stilu ´veš, Nastja, se mi prav nič ne smiliš´, ki g a je izustila naša razredničarka Majda. Poleg vsega tega je učiteljica omenila še pogovore v ženskem WC-ju, kjer se, če se vidimo punce iz različnih razredov, pogovarjamo. Dogovorjeno je namreč, da učenci ne smemo biti med odmori na hodniku ne kje drugje, le v svojih učilnicah. To se mi zopet ne zdi prav, ker spet ´nasrkamo ´ vsi. Če nas vidijo, da se v WC-ju pogovarjamo, moramo ven! Kakorkoli, učiteljica je nato odšla in se vrnila s sporočilom, da je ravnateljica rekla, da je to nedopustno dejanje in moramo napisati spis, v torek pa bodo na govorilnih urah to povedali staršem. Svojim staršem sem že povedala in rekla sta, da učiteljici dolgujemo opravičilo; o tem še razmišljam. Prav nič me ne skrbi, saj imamo razlago za to dejanje. Res pa je, da ni bilo ravno prav.«

OBJEMANJE IN PRETEPANJE PREPOVEDANO!?

Aleksandra se še sprašuje, zakaj je na šoli sporno objemanje, saj se fant ne sme objeti s punco, niti punca s punco in fant s fantom. Ali res ostaja samo pretepanje?! Zato, ker je več učencev večkrat šlo v trgovino brez dovoljenja učiteljev, so v si dobili prepoved, namesto da bi kaznovali posameznike, ki to počnejo. Pa ne s spisi, saj ti po Aleksandrini izkušnji očitno ne pomagajo. Ravnateljica odgovarja, da nikomur niso rekli žal besede glede objemanja. Gibanje po in v okolici šole pa so morali omejiti, ker je postalo neobvladljivo.

PRED 30. LETI PA ...

»Najbolj pa mi je šlo v nos to, da je nekdo obtožil, da se je mo j sin Jan pretepal, čeprav se ni res in so mu skušali izsiliti priznanje, ne da bi mene obvestili o tem! Za to se mi je ravnateljica res opravičila. V šolski publikaciji in na spletni strani šole piše, da je otrok 116, zaposlenih učiteljev, ki imajo tudi predmetni pouk, pa sem naštel 24,« pravi Starina. Brcetova ga popravlja, da je učencev na šoli 123, zaposlenih učiteljev je 13, ostali so »potujoči«.

»Kako je pa bilo pred 20., 30. leti, ko je bilo enkrat več učencev in pol manj učiteljev, na tej šoli lahko več reda?« je zastavil retorično vprašanje ravnateljici. Brcetova mu je odvrnila: »Veste, kako je bilo. Takrat si otrok niti ni upal doma povedati, da je bil ´kregan´, ker je bil potem ´fasan´ še doma. Ne moremo dovoliti, da se otrok neustrezno obnaša. Nimam nič proti, da otroci povedo tisto, kar mislijo. Vesela pa sem, če imajo tudi kaj samokritike!«

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 8. decembra 2011.

Pavel Perc