DL: Dvignili dolenjski višinski rekord

15.10.2011 | 12:30

Na vrh Muztagh Ata so prvi prišli Marjan Markovič, Stane Horvat in Maks Kokalj (na fotografiji sta slednja), Tomaž Erpič pa je goro naslednji dan osvojil na smučeh. (Foto: Marjan Markovič)

Trije člani odprave Društva dolenjskih pohodnikov - Marjan Markovič, Stane Horvat in Maks Kokalj - so 3. avgusta stopili na vrh 7546 m visokega Muztagh Ata, ki velja za najvišji vrh pamirskega gorovja na skrajnem severu tibetanske planote na Kitajskem. Dan kasneje je njihov podvig na smučeh ponovil še četrti član odprave, Tomaž Erpič, medtem ko sta se Jože Hartman in vodja odprave Bogdan Kastelic zaradi težav ustavila v tretjem baznem taboru na višini 6.200 metrov.

Četverica je z osvojitvijo vrha postavila tudi nov dolenjski višinski rekord. Tega je doslej držal Marjanov sin Andrej Markovič iz Dolenjskih Toplic, ki je leta 2000 tragično umrl pri sestopu s 7462 m visokega Džongsanga. Vzpon na Muztagh Ata ne velja za tehnično zahtevnega, zato pa pristop otežujejo veter, mraz, globok sneg, razpoke v ledu in predvsem višina ter pomanjkanje kisika. Zaradi obilice snega, v lokalnem narečju gori rečejo Oče ledenih vrhov, in razmeroma nizkega naklona, povprečen znaša okoli 20 stopinj, je gora zelo priljubljena med smučarji, ki opravijo tudi večino od približno 500 letnih vzponov na vrh.

S smučmi se je na goro odpravila tudi dolenjska odprava, a sta z njo vztrajala le Kastelic in Erpič. Slednji je zaradi težav z zobmi zaostal za odpravo, Kastelica pa je hoja s smučmi tako upehala, da se je v taboru na 6200 metrih odločil prekiniti vzpon. Tam se je ustavil tudi Hartman, ki je nekaj tednov pred odpravo prebolel angino, ki mu je pobrala precej moči. Proti vrhu so se tako sprva odpravili le Markovič, Horvat in Kokalj, ki so se najprej povzpeli na 6.800 metrov, od tam pa naslednje jutro še na vrh.

»Sprva smo sledili poti, ki so jo pred nami v mehkem snegu utrli smučarji, nato pa sem celo pot sondiral teren. Vsak korak posebej. Glava je bila dovolj bistra, da sem našel pravo smer, pa tudi mraz, ki je bil sicer zelo hud, nam je v tem primeru koristil, saj je sneg nekoliko pomrznil,« o zadnjem delu vzpona pripoveduje Markovič. Za zadnjih 700 metrov višinske razlike so potrebovali šest ur, kar je izredno hitro, v dolino pa je šlo še toliko hitreje. Ko se je trojica vrnila v tabor na 6800 metrih, je bil tam Erpič, ki je naslednji dan do vrha prišel na smučeh in potem odsmučal v dolino, dobre tri ure po osvojitvi vrha pa je bila trojica že pri Kastelicu in Hartmanu na višini 6200 metrov.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista 8. septembra 2011.

Boris Blaić