DL: Ne le glina, ampak tudi kalcit

14.10.2011 | 14:30

Če so nekdaj našli takšen kos kalcita, je bilo veselje neizmerno. (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

V stenah rudnika so še dobro vidne luknje, v katere so šli nekdaj Gričani na “lov” za kalcitom. (Foto: M. B.-J., arhiv DL)

Glinena posoda, ki so jo izdelovali predvsem na Griču nad Dobličami ter v še nekaterih sosednjih krajih, je nekdaj slovela kot izjemno kakovostna in po njej so radi posegali kupci na sejmih ne le v Beli krajini, ampak tudi v Novem mestu in Karlovcu. Zadnje čase, ko želijo znova oživiti to obrt, pa Gričani odkrivajo tudi, v čem je bila skrivnost kakovosti.

Grički lonci so se precej razlikovali od lončevine iz drugih krajev. Anglež Richard Charlton, ki je pripravljal diplomsko nalogo iz lončarstva, je ugotovil, da so v Evropi izdelovali takšne lonce kot na Griču le še na dveh mestih, in sicer v Bosni in Španiji. “V sodobnem času pa jih na tak način kot pri nas izdelujejo na otoku Ižu. Tam se jih je naučil izdelovati tudi Anglež in sedaj poučuje nas Gričane. Od tistih, ki so jih nekdaj delali, ni živ nihče več, saj je bilo lončarstvo živo do leta 1925, tu pa tam pa je kdo naredil kakšen lonec tudi še pozneje. Danes jih je v naši vasi le še nekaj, ki se spominjajo lončarjev,” niza Gričan Tone Starc, ko na poti v gozd nad Gričem pripoveduje zgodbo o nekdaj tako znanih in iskanih loncih.

Rudnik sredi košenic

Gozdno učno pot, označeno s silhueto gričkega lonca za mleko, so uredili prizadevni člani športnega društva Grič in vodi iz vasi mimo športnega igrišča, obnovljenega vaškega kala, zeliščnega vrta in kraške jame, imenovane Grdanji skedenj, do rudnika kalcita. Prav s pomočjo tega rudnika - gre sicer za veliko jamo, ki jo že prerašča gozd - pa je mogoče razkriti, zakaj so bili grički lonci tako dobri, da je bila celo hrana, pripravljena v njih, boljša kot iz drugih posod. Glini za lonce, ki so jo kopali v Kanižarici, kjer so si nekateri celo kupili parcele, so namreč dodajali 30 odst. kalcita. Kopali so ga na takratni košenici nad Gričem, imenovani Raufovka.

“Očitno je bila tam žila kalcita, torej minerala, ki je glavna sestavina apnenca, ki so ga iskali tako, da so prekopali dobršen del hriba. Kalcit so nosili do vozov in odpeljali v vas. Naši predniki bi si lahko zelo olajšali delo, če bi odlomili kar kapnike v bližnjem Grdanjem skednju. A očitno so bili bolj osveščeni kot marsikateri sodobni “ljubitelj” narave. Kalcit so najprej zdrobili s kladivi, potem mleli na žrmlje, torej v mlinu, v katerem so mleli tudi žito. Glino so nato skupaj s kalcitom gnetli z nogami otroci. Ker pa so bili med glino tudi večji kosi kalcita, so imeli pogosto krvave noge,” Starc pripoveduje o vse prej kot idilični pripravi gline.

Lončarile so ženske

Rudnik kalcita je danes primerno označen, s table ob njem pa se je mogoče podučiti o prastari tehniki izdelovanja glinastih posod, ki je bila značilna za Grič. To delo je bilo skoraj izključno v domeni žensk, ki so posode izdelovale na preprostem vretenu, ki so ga poganjale z roko. Zanimivo je, da je imela vsaka lončarica na dnu posode svoj znak. Kako skromno so takrat živeli Gričani, pove tudi to, da niso imeli lončarskih peči, ampak so lonce na prostem zložili v kopo med polena in jih žgali, dokler niso zažareli. Potem pa so jih kalili v vodi, v kateri so bila zelišča in drevesno lubje. Tako so dobili lonci značilno črno barvo in postali zelo trpežni.

Zanimivo je, da so poleg posod, ki so jih v gospodinjstvu potrebovali za različne namene, Gričani izdelovali tudi lonce za žganjekuho. Kuhanje žganja je bilo namreč pod Avstrijo in v stari Jugoslaviji strogo prepovedano. A ljudje so tudi takrat znali najti luknje v zakonu. Tako so kuhali žganje na skrivaj v glinastih loncih, da jih niso odkrili predstavniki oblasti.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista 8. septembra 2011.

M. Bezek-Jakše