Kruto: Motor je Damjanu spremenil življenje

8.5.2011 | 10:30

Damjan Lozar. (Foto: T. J. G.)

Damjana Lozarja iz Lokev pri Črnomlju ta mesec čaka že 15. operacija v treh letih. A je zadovoljen; pred tremi leti, natančneje 15. marca, je smrti zrl v oči, pravzaprav lahko ta dan praznuje kot nov rojstni dan. Preživel je hudo prometno nesrečo, a njene posledice čuti še sedaj. Za njim je torej 14 operativnih posegov, 60 ur narkoze, dobil je 200 šivov, v telesu ima še vedno kup železja, za hojo še vedno uporablja berglo …Svojo zgodbo je predstavljal na sobotni prireditvi v Novem mestu ''Naj se ne zgodi ...''.

Na prireditvi Naj se ne zgodi: Jani Muhič in Damjan Lozar. (Foto: T. J. G.)

Damjan je bil veliki ljubitelj vonja bencinskih hlapov in grmenja dvokolesnikov. Tistega usodnega 15. marca je bila sobota. Svojo največjo ljubezen – zelenega kawsakija ZX 12R ninja je kot vedno, preden je sedel nanj, skrbno očistil. Nataknil si je kombinezon, čelado, motoristične škornje. In je šel s prijateljem. Najprej v Črnomelj, od tam v Novo mesto, potem pa proti Metliki. Poganci so na njimi, peljejo se proti Gorjancem. Peljali so čez ovinke, čeprav z rezervo, saj asfalt še vedno nima prave temperature. Pridejo do »fajfe« in peljejo proti Metliki.

»Pripeljal sem v levi ovinek, zmanjšal sem hitrost in pogledal na števec. Priznam, bilo je okoli 110 do 120 km/h. Nagnem motor, v ovinku pa zagledam madež na cesti. Kaj zdaj? Trenutek odločitve: zravnam motor, zapeljem čez madež. Krmilo mi zabije v desno, zadnji konec motorja odnese, pred mano pa skale! Spustim motor, ki trešči v skalo in ga odbije čez cesto v jarek, nato v skale priletim še jaz,« je najhujše trenutke v svojem življenju podoživljal Damjan. Ob nesreči je namreč z nogami priletel v skale, tako je da je imel na nogah deset zlomov.

»Ko sem se zavedal, kaj se je zgodilo, sem imel stopalo desne noge na prsih, leva je stala po svoje,« pravi in če je v tistem trenutku pomislil, da sanja, je bilo spoznanje, da živi, kruto. Obkrožali so ga reševalci, prijatelji…. Vse do bolnišnice je bil pri zavesti, tam pa se mu je film ustavil. Pravijo, da je izgubil toliko krvi, da je imel pravzaprav srečo, da je sploh preživel, dvakrat so ga tudi oživljali. Damjan na motorju ni nikoli izzival usode, tudi zato, ker je v treh letih zaradi motorjev izgubil tri prijatelje.

Prej živahen in vedno nasmejan fant je v trenutku postal popolnoma odvisen od drugih. Tri mesece je v novomeški bolnišnici ležal v eno, potem je že počasi sedel na invalidski voziček, ki je moral biti podložen z desko, saj noge celih sedem mesecev ni mogel niti malo skrčiti. »Vsak premik je bil cel logistični projekt,« se nasmehne Damjan, ki je sedem mesecev po nesreči prvič skušal stopiti na noge, s pomočjo hojce seveda.

»V glavi sem vedel, kako se naredi korak, v praksi pa ni šlo, vsaka noga je šla po svoje.« Na rehabilitaciji v Dolenjskih Toplicah se je, kot pravi sam, začelo najbolj mukotrpno in naporno delo v njegovem življenju. Čeprav je noč pred dnevom, ko je vedel, da bo po sedmih mesecih spet stopil na noge, zaradi vznemirjenja prebedel, se je psihično zlomil, ko je videl, da ga noge ne držijo. »Izgubljal sem upanje, da bom še kdaj hodil. Po štirih tednih toplic sem s hojco uspel narediti kakšnih 20 korakov naenkrat, včasih pa sem dnevno pretekel 6 kilometrov.« 

V Soči pa se je začelo pravo okrevanje. »Tam ne vedo, kaj pomenijo besede 'ne morem, ne znam, ne bom, boli me'. Po enem tednu sem že stal na berglah in po mesecu dni sem ob pomoči bergel tudi hodil, seveda najprej na kratke razdalje. In kak podvig je bil, ko sem šel lahko sam na stranišče,« se je zamislil Damjan.

Sedaj le na kolo

Z motorjem se več ne vozi, sedaj raje kolesari. »Nisem proti motorjem, vendar mora vsak, ki se odloči zanj, vedeti, da je to drag in zahteven šport, ki zahteva obvladanje veščin. Potrebno je tudi poskrbeti za dobro opremo, ki je zelo pomembna za varnost. Že v bolnišnici so mi rekli, da če ne bi imel takšne opreme, bi se slabše končalo. Boljša oprema je dražja. Pa še nekaj: bolje, da otroku sami omogočimo motor, če si ga želi, kot da si ga sposodi od kakšnega prijatelja na skrivaj. Bolj namreč braniš in skrivaš, slabše je.«

Damjanu je nesreča spremenila pogled na življenje. Ob zavedanju, kako tanka je meja med življenjem in smrtjo in kako hitro lahko postaneš nezmožen za opravljanje vsakdanjih opravil, se danes veseli vsakega novega dne. Veseli se že drobnih reči, ki jih prej sploh opazil ni: v dobro voljo ga spravi že jutranje sonce in zavedanje, da lahko gre ven, da doživi nov dan in da je neodvisen.

V fotogaleriji so fotografije Damjanovega motorja pred in po nesreči, pa kraja nesreče in njegovih hudih poškodb.

T. J. G.

Galerija