DL: Naša naravna dediščina -
Največjega močerila je naplavilo v Toplicah

4.6.2023 | 11:30

Ob povodnji naplavljeni močeril se težko vrne v podzemlje. (Luški travniki 2017; foto Marjan Mihelič)

Človeška ribica ali močeril je naša najbolj znana jamska žival. Največji jamski vretenčar na svetu je življenju v temi izjemno prilagojen. Je brez pigmenta, oči ima pokrnele, gobček podaljšan, potrebo po hrani majhno, presnova je upočasnjena, razvoj počasen, ima malo potomcev, živi do 100 let.

Prve primerke močerila, dobljene iz Virskega studenca pri Stični, je leta 1762 začel znanstveno preučevati idrijski zdravnik in naravoslovec Joannes Antonius Scopoli. Zanimanje zanj so v svetovnem merilu sprožile raziskave Karla von Schreibersa po letu 1801, ko je razkril nenavadne prilagoditve za življenje v temi. Živali za raziskave mu je iz Stične dostavljal znani industrialec, baron Žiga Zois. Podatke o razširjenosti na Kranjskem so sredi 19. stoletja začeli zbirati v Deželnem muzeju v Ljubljani in na dolenjskem krasu zabeležili več najdišč.

Avtor najstarejšega zapisa, ki izvira iz takratnih Toplic, je kurator Hohenwarth: »Od okrožnega komisarja in imetnika posesti Pogance pri Novem mestu, Franca Langerja, sem izvedel, da so 25. 5. 1825 pri suhem vremenu v potoku Sušica, ki teče poleg Auerspergove stavbe, na levi obali, nedaleč od starega lesenega mostu, našli proteusa. Dolg je bil 18 col, lepe mesnate barve, dobro rejen in je tehtal 5 lotov.« Skratka velikan nad velikani, ki mu še danes ni para, saj naj bi bil dolg kar 45 cm, tehtal pa 90 gramov.

Zagotovo je Langer ob spominu na najdbo pretiraval, saj so živali le redko daljše od 30 cm. Danes vemo, da je močeril endemit dinarskega krasa. V Sloveniji je znanih več kot 300 najdišč, od teh je pomemben delež na Dolenjskem. Največ jih je v kraških izvirih ob zgornjem toku Krke, ob vznožju Kočevskega roga in Poljanske gore v Beli krajini.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Andrej Hudoklin, Zavod za varstvo narave