DL: Portret tedna - Milka Barbič

3.6.2023 | 19:30

Metlika je poiskala njo in ona je nekako poiskala Metliko, ker si je neskončno želela postati frizerka. Tako o sebi pripoveduje Milka Barbič iz Metlike, frizerka. Ta poklic je občudovala že v zgodnji mladosti. V domačem kraju, Vodicah pri Šibeniku, je že v osnovni šoli, kadar je le imela nekaj časa, stekla k sosedi v frizerski salon. Opazovala je to, pravo, frizerko, in ne samo opazovala, ampak ji je tudi držala sušilnik za lase in pomagala še drugače. Tako jo je povsem prevzel čudoviti svet striženja las in oblikovanja pričesk. Ko se je bilo potem v osmem razredu treba odločiti za poklic, je bila Milka že odločena: frizerka bo. Ampak po osmem razredu se je zgodilo drugače, kot si je zamislila. »Vpisala sem se na gimnazijo,« pravi. A še naprej si je želela postati frizerka. Za to njeno željo so izvedeli tudi gostje iz Karlovca, ki so med dopustom stanovali v hiši, v kateri so Milkini starši oddajali sobe turistom. In ti gostje so spletli vez z Metliko. Milki in njenim staršem so povedali, da v Metliki neki frizer išče vajenko za svoj salon in da želi, da bi bila bodoča frizerka doma iz nekih drugih krajev. In Milka je zapustila gimnazijo in se odločila za Metliko. Z očetom sta odšla v to belokranjsko mesto. V Zupaničevem frizerskem salonu sta ju prijazno sprejela Branko in njegova žena Marica. Toda besede prijaznega frizerja so zvenele tuje. Z vsakim njegovim stavkom je postajala Milkina zadrega večja. Dekle se je nenadoma zbalo, kaj bo, saj še jezika ne razume. Šla bi, se je zato potožila očetu, nazaj domov. A ji je rekel nekako tako: če si si to tako želela, ostaneš v Metliki. In je odšel brez nje. Bilo ji je šestnajst let in Vodice pri Šibeniku in dom so bili približno tristo kilometrov stran. To je bilo tisti trenutek tako daleč in tako žalostno, da si je obljubila: samo da končam frizersko šolo, pa se vrnem domov. Toda: v Zupaničevem frizerskem salonu je opravljala prakso, v Ljubljani je hodila v frizersko šolo. Po končanem šolanju se je zaposlila v Metliki pri frizerki Slavici Gerbec, potem je leta 1973 začela samostojno frizersko obrt. Metlika pa je takrat že postala tudi njeno mesto, zato ker belokranjski govor pogosto spominja na hrvaški jezik, še bolj pa zato, ker se je v Metliki poročila in sta se jima z možem (ta je žal zdaj že pokojni) v zakonu rodili hčerki, po katerih imajo v družini tudi vnukinji in dva vnuka.

Kdo bi preštel glave, ki se jim posveča s svojim frizerskim priborom v petdesetih letih, odkar je obrtnica, ali pa v celotni poklicni karieri, ki jo je začela februarja leta 1969? Bolj od tega štetja, ki je tako ali tako zdaj nemogoče, je nemara zanimivo, da si je k Milki prihajala urejat pričesko tudi gospa, ki je spletla vez med njo in Zupaničevim frizerskim salonom. Tovrstna zvestoba salonu je eden od čarov frizerstva, pravijo, in s tem se strinja tudi Milka Barbič, ki ima kar nekaj stalnih strank že vrsto let. Nekaj je v človeku, da se spletejo take vezi: v frizerki iskrena želja, da naredi glavi (vsaka je s frizerskega vidika edinstvena) najbolje, pa tudi znanje in malce umetniško navdahnjen občutek, kako doseči ta cilj, v osebi na delovnem stolu frizerskega salona pa osrečujoče spoznanje, da se je njeni glavi zgodilo pod frizerkinimi rokami natančno tisto, kar se je imelo zgoditi bodisi za vsakdanjo rabo bodisi za veliko gala predstavo. »Lahko rečem, kaj je meni lepo, a če je nekomu nekaj lepše, naredim po njegovi želji,« pravi Milka, ki tako izpolnjuje želje že petdeset let v svoji zasebni praksi, za katero ji je Območna obrtno-podjetniška zbornica Metlika marca letos podelila najvišje jubilejno priznanje. V prostornem in svetlem, popestrenem z rožami, od katerih nekatere rastejo že vrsto let, in sploh z občutkom urejenem Frizerskem salonu Milka je po petdesetih letih mogoče drugače to, da v zadnjem času Milka Barbič obiske naroča, včasih pa so ljudje prihajali hkrati, da se je naredila tudi vrsta pred salonom.

Enako kot nekoč pa gospa Milka Barbič še vedno ljubi svoj poklic, tako kot ga je imela svoj čas rada deklica Milka. »Nisem se šla učit za frizerko zato, ker ne bi zmogla katere druge šole. Ne, mene to delo veseli. Rada to delam in bom, dokler bom mogla,« je rekla pred dnevi med pogledovanjem na uro okrog dvanajstih, v predahu med prejšnjim in naslednjim friziranjem, in zdelo se je, da njen dan ne bi imel duše, če ne bi mogla v njem delati še naprej v popoldan.

M. Luzar