DL: Irenej Friderik Baraga - Indijanci so ga imeli za svojega varuha

30.3.2023 | 12:00

Mašo in molitev za Baragovo beatifikacijo je vodil zaslužni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar.

Razstavili so tudi nekatere Baragove predmete, ki jih hrani Muzej krščanstva na Slovenskem. Na sliki je njegov naprsni križ.

Minilo je 155 let od smrti Ireneja Friderika Barage, prvega slovenskega misijonarja in škofa v Ameriki, ki se je rodil v Mali vasi pri Dobrniču. V spomin nanj je Župnija Trebnje pripravila Baragov dan. Sveto mašo in molitev za njegovo beatifikacijo je v trebanjski župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja daroval zaslužni nadškof msgr. Stanislav Hočevar, ki se je spomnil vseh kreposti, ki jih je premogel danes svetniški kandidat.

Med drugim je v pridigi poudaril, da je Baraga čutil potrebo, da gre na pot k najbolj oddaljenim, odrinjenim in pozabljenim, zato je postal misijonar. »Tudi sam si želim, da bi bil Baraga končno poveličan pred vso Cerkvijo,« je povedal nadškof Hočevar.

ODPOVEDAL SE JE DEDIŠČINI IN RAZDRL ZAROKO

Baraga (1797–1868) je bil najvidnejši slovenski misijonar prve polovice 19. stoletja. Velik pečat je pustil v Severni Ameriki, v kateri velja za utemeljitelja knjižnega jezika indijanskih plemen Očipve in Otava, postal pa je tudi prvi marquettski škof.

Rodil se je v manjši podeželski graščini v Mali vasi pri Dobrniču. Ko je bil star dve leti, so se z družino preselili na grad Trebnje, ki ga je oče kupil. Med šolanjem v Ljubljani je stanoval pri svojem botru dr. Juriju Dolinarju; njegova hčerka Ana je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani gimnaziji se je odločil za študij prava na Dunaju, kjer je srečal Klemna Dvoržaka, ki je v njem prebudil željo po duhovniškem poklicu. To je bila odločilna prelomnica v njegovem življenju. Baraga je začutil, da ni rojen za graščaka, ampak za apostola. Odpovedal se je dediščini, razdrl zaroko in vstopil v ljubljansko bogoslovje. Za duhovnika je bil posvečen leta 1823, leto pozneje je že bil kaplan v Šmartnem pri Kranju, od leta 1828 do leta 1830 pa je deloval v Metliki.

Friderik Baraga v škofovski opravi s svojim slovarjem jezika Ocipave (A dictionary
of the Otchipwe language) na fotografiji, ki jo je okoli leta 1855 posnel eden prvih ameriških fotografov Mathew Brady (Foto: Mathew Benjamin Brady)

BORIL SE JE ZA OBSTANEK IN NAPREDEK INDIJANCEV

Zelo si je želel, da bi lahko odšel v misijone med Indijance Severne Amerike. Želja se mu je uresničila in ob koncu leta 1830 je z ladjo prispel v Ameriko, spomladi naslednjega leta pa je odpotoval na sever med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali.

Hitro je spoznal, da samo vera Indijancev ne bo obvarovala pred nasilno preselitvijo. Vse bolj so jih namreč stiskali na manjša območja, dokler niso pristali v nerodovitnih prerijah in rezervatih. Baraga jih je takoj začel izobraževati in opismenjevati, učil jih je kmetovati in se obenem tudi boril proti alkoholizmu, ki je bil velik problem. Zelo se je zavzemal, da priseljeni belci niso izkoriščali Indijancev. Opijali so jih namreč z žganjem, da so od njih dobili dragoceno kožuhovino. Ker je Indijance usmerjal na pravo pot, je slišal marsikatero grožnjo, a ni se ustrašil. Kot poudarjajo v trebanjski župniji, se je boril za obstanek in napredek Indijancev. Bil je prvi škof, ki jim je govoril v njihovem jeziku. »Ta junaški mož je do kraja izčrpan končal svojo bogato življenjsko pot 19. januarja 1868 v Marquettu. Mogoče bomo Slovenci kmalu na 19. januarja obhajali god Ireneja Friderika Barage, velikega misijonarja med ameriškimi Indijanci in našega svetniškega kandidata,« še dodajajo v župniji.

PREVERJAJO NOV ČUDEŽ

Postopek za njegovo blaženost se je v škofiji Marquette začel leta 1952. Na predlog Kongregacije za zadeve svetnikov je papež Benedikt XVI. leta 2012 izdal dekret o priznanju Baragovih junaških kreposti in mu dodelil naziv častitljivi božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo pa Cerkev potrebuje še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.

Trebanjski župnik Jože Pibernik

»Pred leti so že obravnavali primer, ko je nekdo zbolel za rakom, a ozdravel na priprošnjo Baragi, vendar niso mogli povsem potrditi, da je šlo za čudež. Zdaj v Vatikanu pregledujejo nov primer ozdravljenja na njegovo priprošnjo. Poteka kar v neki tajnosti,« je povedal trebanjski župnik Jože Pibernik, sicer eden največjih poznavalcev škofa Barage in njegovega dela.

INDIJANCI SO GA IMELI ZA SVOJEGA VARUHA

»Baragov čudež čaka na obravnavo, veliko ljudi je namreč v postopku za svetništvo. Mi bi si seveda želeli, da bi ga čim prej razglasili za blaženega. Če je za nekoga velik interes, ga prednostno obravnavajo, drugače je treba počakati, da zadeva pride na vrsto,« je dejal Pibernik, ki se je pred petimi leti udeležil spominske slovesnosti ob 150. obletnici smrti Barage v Marquettu v ameriški zvezni državi. »Tam je pustil velik pečat. Srečal sem se tudi z Indijanci, oni ga imajo za svojega varuha, spominjajo se ga kot nekoga, ki jim je veliko dal,« še dodaja Pibernik.

Če bodo v Vatikanu potrdili čudež, se bo Baraga pridružil blaženim Slovencem: škofu Antonu Martinu Slomšku, Alojziju Grozdetu ter drinskima mučenkama s. Krizini Bojanc in s. Antoniji Fabjan.

NAPISAL SLOVAR IN SLOVNICO

Direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih

Po sveti maši je zbrane nagovorila direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih. V Stični hranijo izjemen arhiv misijonarja in škofa Friderika Barage. Zbirko njegovih originalnih knjižnih del, predmetov, korespondenco in knjižni fond slovenske izseljeniške verske literature iz Združenih držav Amerike, Kanade, Argentine in iz Avstralije je zbral in uredil salezijanski duhovnik Karel Ceglar, po rodu iz Stične, ki je po drugi svetovni vojni živel v Ontariu v Kanadi.

V Stični hranijo tudi številne Baragove knjige. Bil je izjemen pisec; že v Sloveniji je napisal molitvenike, ko je postal misijonar med Indijanci, pa je hitro ugotovil, da se jim lahko najbolj približa, če pozna njihov jezik. »Žrtvoval je svoj prosti čas, raziskal jezik plemen Očipve in Otava ter napisal slovnico in slovar. Postavil je temelje tema jezikoma; v slovnici je na primer zbral 20.000 besed oz. gesel z namenom, da bi se lahko tudi drugi misijonarji lahko naučili jezika in se pogovarjali z Indijanci,« je navedla Nataša Polajnar Frelih.

POGUMEN, SPOŠTLJIV, USTVARJALEN

Poudarila je njegov pogum, kajti nikoli ni odnehal. Ni mu bilo težko pozimi, ko je pritiskal mraz in je padal sneg, prehoditi več deset kilometrov, da je krstil ali mazilil umirajočega otroka. »Leta 1854 se je drugič in zadnjič vrnil domov. Povabljen je bil na Dunaj, na poroko cesarja Franca Jožefa z Elizabeto, poznano kot Sisi. Baraga je takrat predstavljal severnoameriškega škofa in kot visok dostojanstvenik je od cesarja dobil darilo, dragocen kelih, ki pa ga je kmalu prodal, da je dobil denar za svoje priljubljene Indijance,« je kot zanimivost povedala direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem.

Baraga je bil po njenih besedah velik človek, pogumen, spoštljiv do drugih kultur, ustvarjalen in še danes nagovarja vsakega izmed nas. »Prav je, da ohranjamo spomin nanj in da so močna prizadevanja za njegovo beatifikacijo. Upam, da ga bomo lahko kmalu častili na oltarju,« je še dodala.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 26.  januarja 2023

Rok Nose