Alenka Kesar: ''Kakršna sem, sem v redu''; žaljivke zaradi kilogramov
27.3.2023 | 14:40

Alenka Kesar: »Nič nisem obremenjena s tem, kako sem videti v kopalkah; mislim, da sem krasna in čudovita ženska pri dvainpetdesetih.«

Alenka Kesar: »Ljudje hodijo neumni po svetu, pa se jim nič posebnega ne zgodi. Če dobiš nekaj kilogramov, se ti pa zdi, kot da si naredil zločin proti človeštvu.«
Zadnjič je v moji telovadnici zmanjkalo ženskih garderobnih omaric. Pa kaj je obsedlo presnete babnice, se se osupla spraševala. In potem me je udarilo razsvetljenje: seveda, sezona kopalk prihaja.
Nekaj dni pozneje smo imele (oba moška sta se vsak v svojem kotu potuhnila za računalnik, ampak sta vlekla na ušesa, sem prepričana) v uredništvu iskrivo debato o tem, zakaj si ženske nismo sposobne reči, lepa sem ne glede na kile, pa kako ne moremo premagati tistega, kar so nam klasični mediji desetletja, družbeni pa nekaj manj, vbijali v glavo: da moramo biti popolne, obtesane. In, jasno, brez celulita. Pa o tem smo se spraševale, kaj natanko je treba premakniti v glavi, da se imaš lahko rada s svojo nepopolno postavo vred. Ampak ni nemogoče, obstajajo ženske, ki so to naredile. Ena od njih je Alenka Kesar.
Ne več!
V svojih knjigah je odkrita do bolečine, prav tako v zapisih na Facebooku. Decembra lani je objavila, kako je znanki, ki se je spotaknila ob to, da se je zredila, učinkovito zaprla usta z odgovorom, da njen mož obožuje obline. Ko so njen zapis poobjavili spletni mediji, so se vsule žaljivke. Pa je šla in nekatere od teh zapisov poobjavila v vsej njihovi bednosti. Z imeni avtorjev vred.
In smo se jo odpravili vprašat, ali ima tudi ona problem, kadar si mora obleči kopalke. Ne več, pravi. In se smeje.
No, to. Ampak do tistega »ne več« mora ženska prehoditi kar nekaj poti.
Zadnja diskriminacija.
»Ugotovila sem, da se ne morem tik pred sezono kopalk začeti ukvarjati s svojim telesom in tem, kako bom videti v kopalkah. Če bi se želela na vseh ravneh lotiti te preobrazbe, ki bi mi prinesla večjo samozavest v kopalkah, bi to morala narediti leto dni prej. Ker tega nisem naredila, je to neželen učinek mojih slabih odločitev, da se pač nisem prej začela ukvarjati s tem. V bistvu pa nisem nič obremenjena s tem, kako sem videti v kopalkah, zase mislim, da sem krasna in čudovita ženska pri dvainpetdesetih. Življenje, kot ga živim, in vse, kar se mi je zgodilo, je prispevalo k temu, da imam nekaj kilogramov preveč. Zdravniki bi mi gotovo rekli, da bi bilo modro izgubiti nekaj kilogramov, da bi se zagotovo bolje počutila, pa križ bi manj nosil, holesterol bi šel malo dol. Tudi kar se določenega dela javnosti tiče, imam nedvomno preveč kilogramov. Kar se je zgodilo v zadnjih letih, je to, da smo različne diskriminacije označili, pokazali, povedali, katere so – na primer ne smeš žaliti nekoga zaradi njegove spolne identitete, verske pripadnosti … Zdaj je ostal še odnos do telesa, ki nedvomno spada k diskriminacijam.
Kadarkoli sem pisala o kilogramih, ki so se mi nabrali v obdobju menopavze, sem bila deležna največ žaljivk. Za nič drugega, kar sem v življenju napisala ali povedala, jih nisem dobila toliko, niti za ločitev ne. To je stvar, ki jo določeni ljudje ženski najbolj zamerijo: da se je zredila. To povezujejo s tem, da se je zapustila. Kako je lahko takšna?! Ljudje hodijo neumni po svetu, pa se jim nič posebnega ne zgodi. Če dobiš nekaj kilogramov, se ti pa zdi, kot da si naredil zločin proti človeštvu.«
Ne da se mi več
Tole je približen potopis do samosprejetosti, kot ga opiše Alenka: »K temu zelo pripomore osrečujoča ljubezen, ki sem je deležna, pripomore dejstvo, da nisem več mlada punca, sem odrasla ženska. Pripomore to, da so se mi zgodile težke stvari. Govorim o tem, da sem prezgodaj izgubila mamo, ki je bila čudovita, vitka, krasna, je zdravo živela in umrla za rakom na črevesju. Kot v posmeh, opomin, poduk. In ugotovila sem, da se nimam več časa ukvarjati s tem, da se bom vsem zdela dovolj prijetna na pogled in me bodo vsi sprejeli. Kdaj se je zgodil ta preklop v glavi – to je bilo nedvomno po mamini smrti, ko sem ugotovila, tako kot ugotovimo vsi, ki koga izgubimo: da nimaš neomejene zaloge časa na razpolago, da ne veš, kaj se ti lahko zgodi, in da se nikakor ne želim ukvarjati s tem, da morda nisem čisto po standardih, ker bo to čas, ki bo šel v nič. Jaz pa ga izkoristim za to, da sem s svojimi, da sem prisotna v življenju svojih otrok, v življenju svojega očeta, moža … Skratka, ne ljubi se mi več s tem ukvarjati. Ne ljubi se mi več.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
Jelka Sežun
Foto: Šimen Zupančič
Pogled vojnih veteranov 91 na trenutne...
Lojzekov stric: Kdo pa Lipiču in Času kaj verjame.
V soboto Praznik situl - 8. festival...
miha: hm podgurc pa nepismen, kje si pa še...
Se medved ne boji več človeka? Medvedka z...
Jožko: Ali je to čudno, da se več ali manj,...
DL: Novo mesto ni parkirni eldorado; v...
Jožko: Torej po parku poleg KCJT, se bo...
Nočna dieta, ki zares deluje!
Jožko: Dieta za mladino...
Soda bikarbona je uporabna tudi na vrtu
sre, 31.5.2023
Nočna dieta, ki zares deluje!
pon, 29.5.2023
Recepti: Domača gnojila za bogato letino
tor, 30.5.2023
Se medved ne boji več človeka? Medvedka z mladičema ob šoli
sre, 31.5.2023
DL: Novo mesto ni parkirni eldorado; v kratkem bo parkirišč še manj
sre, 31.5.2023