Ljudje ob Kolpi: Leopoldina Bavdek

25.3.2023 | 09:50

FS Vinica okoli l. 1938-40

Leopoldina Bavdek – Poldka, učiteljica, folkloristka
Rojena 23. marca 1881 v Krškem, umrla 12. junija 1965 na Ogulinu pri Vinici

Po končanem učiteljišču leta 1900 je prvo službo nastopila na osnovni šoli v Starem trgu ob Kolpi, a že po enem letu odšla na bližnjo Vinico in tam učila celih 37 let. Po odhodu v pokoj je ostala na Vinici in še naprej bila dejavna v delu kraja.

Kot učiteljica je bila zelo dejavna pri popularizaciji ročnih del, h katerim je vzpodbujala učence ter krajane Vinice in sploh Belokranjce. Njen velik prispevek pri zbiranju vzorcev vezenin je opazil tudi Albert Sič, ki je pred sto leti v brošuri izdal njene vzorce in jih tako populariziral v celotnem slovenskem prostoru. Kot zbirateljica je ustvarila izjemno zbirko vzorcev vezenin in del te zbirke danes hranijo v Belokranjskem muzeju Metlika.

V Učiteljskem tovarišu je večkrat objavljala prispevke o ohranjanju narodnega bogastva in tako je tudi 28. julija 1921 zapisala: … Poprimimo se narodnega vezenja. Okrasimo predvsem svojo in svojih otrok obleko z narodno vezenino, da pokažemo že na zunaj, da se zavedamo s ponosom svoje narodnosti. Enako naj dobe naši domovi, ki so polni nemške, francoske in druge šare, narodno lice…

V prispevku tudi odkrito kritizira slovensko inteligenco, ki je prva zanemarila narodno bogastvo, sledilo pa ji je preprosto ljudstvo in meni, da je treba to spremeniti, saj mora biti vsak narod ponosen na svoje korenine. Menila je, da je vloga učiteljic pri tem ključnega pomena in svoje kolegice pokara, da je namesto njih knjigo vezenin moral izdati moški (AS).

Med drugim je Poldka septembra 1913 sodelovala tudi pri snemanju belokranjskih ljudskih pesmi na fonograf, ko je Črnomelj obiskala ruska raziskovalka Linjova. Tej je pomagala zbirati pevce, ki so potem sodelovali na snemanju v hotelu Lackner. Takratni ravnatelj šole Franjo Lovšin je imel za te stvari razumevanje in Poldki naroči, da mora takoj (s kolesom) v Črnomelj in se vključiti v delo raziskovalke. Tu se jim pridruži tudi mladi pravnik dr. Juro Adlešič, ki dela s fonografom in snema na voščene valje. In kot je opisala Poldka, je bil izjemno spreten in jih naslednji dan peljal tudi v Adlešiče, kjer je hitro zbral vaščane v župnišču in snemanje je potekalo še bolje. Prihodnje leto pa Adlešič za binkošti v Adlešičih in na Preloki snema, zapisuje besedila in popisuje pevce kar sam, kar so danes tudi naši najstarejši posnetki. O teh dogodkih udeleženci pričajo nekoliko različno, čemur je verjetno vzrok precejšnja časovna oddaljenost, ko so podajali izjave o tem.

Ena redkih stvari, ki danes pričajo o prisotnosti te izjemne učiteljice, je napis na hiši v Ogulinu: »Vila Poldka«.

Boris Grabrijan