V spomin Elviri Zorko

3.2.2023 | 13:30

25. januarja letos smo se na brežiškem pokopališču poslovili od Elvire Zorko, upokojene profesorice biologije na Gimnaziji Novo mesto.

Elvira Brankica Zorko, roj. Kuralt, je bila rojena v Dubrovniku mami Nežiki in očetu Romanu Kuraltu 21. aprila 1933. Oče je bil državni uradnik, zato se pred vojno veliko selili, najprej iz Dubrovnika v Klanjec v hrvaškem Zagorju, od tam v Prekmurje, nato pa v Brežice, kjer je začela hoditi v prvi razred osnovne šole. Imela je še brata in sestro.

Med okupacijo so prebegnili na italijansko stran in v zelo skromnih razmerah živeli v Ribnici. Po vojni pa so se vrnili v Brežice, od koder je po končani gimnaziji odšla študirat biologijo. Bila je popolnoma predana študiju in je diplomirala z odliko. V tem času sta stopila na skupno življenjsko pot z Milanom Zorkom, s katerim sta bila sošolca že na gimnaziji v Brežicah. Po končanem študiju sta se vrnila v domači kraj, kjer je Elvira poučevala najprej na osnovni šoli v Dobovi, kasneje pa na brežiški gimnaziji.

Leta 1961 se je rodil njun sin Tomaž. Tri leta kasneje so se preselili v Novo mesto. Leta 1964 je postala del kolektiva novomeške gimnazije in učila biologijo ter zdravstveno vzgojo do leta 1970. Potem se je zaposlila v zdravstvenem domu kot mikrobiologinja, nato pa še v novomeškem dijaškem domu v Šmihelu, kjer je pomagala Tončki Maroltovi voditi folkloro.

Leta 1976 se je ponovno zaposlila na Gimnaziji Novo mesto, kjer je poučevala biologijo v splošnih in pedagoških oddelkih. Vodila je biološki krožek in bila mentorica Rdečega križa na šoli. Pri svojem delu je bila zahtevna in zelo načelna. Svoje dijake je pripravljala na izzive vsakdanjega življenja, a je kljub strogosti imela posluh zanje. Dijakom s težavami pri učenju je nudila dodatne ure, njena dobrota pa se je še posebej izrazila, ko je pod svojo streho sprejela dijakinjo, ki v času šolanja ni imela kje stanovati.

Leta 1985 se je zaradi težav z zdravjem invalidsko upokojila. Leta 2001 sta se z možem preselila v Brežice. Od leta 2019 je bivala v Domu starejših občanov Brežice. Do zadnjega se je udeleževala družabnih dogodkov in večkrat kaj prebrala. Imela je veliko obiskov, med njimi tudi svoje dijake, ki so lansko pomlad z razredničarko praznovali 40. obletnico mature in njen 89. rojstni dan. Decembra se ji je zdravstveno stanje poslabšalo. Mirno se je poslovila 20. januarja letos. Njeni dijaki 4. f so svojo razredničarko na zadnji poti hvaležno pospremili z naslednjimi besedami Henryja Adamsa: »Učitelj vpliva na večnost. Nikoli ne more določiti, kdaj se njegov vpliv konča.«

Natalija Petakovič