DL: Portret tedna - Miran Stanko

31.1.2023 | 12:00

Naključje je hotelo, da je leta 1998 takratni kandidat za krškega župana Franc Bogovič, tudi funkcionar Slovenske ljudske stranke, potreboval strokovno pomoč računalniškega podjetja Hermes, v solastništvu Krčana mag. Mirana Stanka. Tedaj je Bogovič začel Stanka nagovarjati, naj se tudi on poda v politične vode in kandidira za svetnika krške občine. Stanku to sprva sploh ni dišalo, ker ga je skrbelo, kako bo s podjetjem, ki sta ga leta 1991 ustanovila z ženo Nano in uspešno vodila, da je kmalu zaposlovalo že 17 sodelavcev.

Stanko se spominja, da začetna podjetniška pot sploh ni bila preprosta, saj sta morala za prve plače sodelavcev postrgati svoje prihranke. Od začetka in do konca svoje skupne podjetniške poti sta poskrbela, da solidne plače sodelavcev niso nikoli zamujale. Politika ga ni zanimala. »Za SLS še slišal nisem,« pravi. A so ga prepričali. 12 let je bil svetnik in je imel politike dosti. Zato je leta 2010 rekel, da bo to dovolj. A ko je Franc Bogovič napredoval v ministra, so začeli iskati kandidata za novega župana in so naposled spet pregovorili Mirana Stanka, ki letos končuje desetletno uspešno županovanje. Znova ni hotel kandidirati.

Stanko, po srcu podjetnik, je dolga leta delal v novomeškem Pionirju, sektorju Krško, kot gradbeni inženir. Izziv je našel v računalništvu, programiranju za gradbeništvo. Takrat so nastajala podjetja kot gobe po dežju. Potem je postala poslovna informatika glavni motor Hermesa. Vedno je bil vedoželjen. Zato je iz poslovne informatike naredil magisterij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Da bi še razširil svoja znanja, je vmes naredil na EPF v Mariboru še specializacijo iz javnih financ in davčnega svetovanja. Zeta in hčerko, ki sta delala v podjetju Ad acta v Ljubljani, v katerem sta imela precej visok položaj, je vabil, naj prideta v njihovo podjetje.

Februarja 2018 je zet le vstopil v podjetje, ga prevzel, z ženo sta prenesla svoja lastniška deleža na hčerko Stašo, ekonomistko z magisterijem iz informatike, in sina Nejca, tudi informatika, ki dela v podjetju Outfit 7. »Podjetje je bilo res v odličnem stanju, s 1.000 strankami, tako da sem zdaj izjemno zadovoljen,« pravi Stanko. Kajti razmišljal je že, da bi vstopil nazaj v podjetje kot direktor. Žena se je hitro upokojila, pogoje sta že imela oba. »In zdravje se ji je vrnilo po stresnem obdobju, ko je padlo preveč obveznosti na njena pleča, potem ko sem se umaknil iz podjetja in je direktorske posle prevzel človek, ki ni izpolnil naših pričakovanj.«

Že od rosne mladosti je imel Miran za svojega najljubšega konjička – streljanje, najprej z zračno puško. Ko je odslužil vojsko, kjer je bil v šoli za rezervne oficirje, je postal član ZRVS. Leta 1995 se je pridružil Klubu praktičnega streljanja na Senovem. Odkar je senior, hodi še na klubske tekme, da vzdržuje kondicijo. Prej je uspešno sodeloval tudi na državnih tekmovanjih praktičnega streljanja.

Leta 2000 se je začel ukvarjati z letalstvom. Pridobil je licenco za motornega pilota enomotornih letal. Z znancem sta kupila staro letalo, a sta ga imela le nekaj let. Prej sta precej hodila letet v Prečno pri Novem mestu. »Kar nekaj ur sem naletel, povsod po Evropi. To je bil lep hobi, ki pa sem ga moral zaradi županstva zmanjšati. Premalo sva letela. Potem je bilo premalo teh ur in potem postaneš nevaren sam sebi, zato sem nehal.«

Po neki novoletni zabavi, se spominja, je vzniknila ideja skupine prijateljev, da bi šli na plesne vaje. »Tako kot vsi moški sem imel tudi jaz dve levi nogi, toda že po nekaj urah vaj pri Aniki smo lepo napredovali in smo dobili veliko veselje.« Manjša skupina plesalcev se je veliko družila, tudi na tečaju argentinskega tanga v Italiji. »Tam smo spoznali tudi neke ljudi iz Argentine in naslednje leto smo se že dogovorili, da gremo še na tango v Buenos Aires. Vse druge zvrsti plesa smo opuščali, vsaj midva z ženo. Argentinski tango ni le ples, popiješ kavo, kakšen kozarec vina, lahko le poslušaš glasbo. To je zanimiva srenja, socialni krog iz različnih držav, od Italije do Avstrije, ki ga je vredno vzdrževati,« pripoveduje doživeto.

Čeprav kot župan v desetletju županovanja ni imel ure odprtih vrat, je spustil k sebi številne ljudi, kot pravi, od primera do primera. Ljudem je veliko pomagalo že to, če jim je župan prisluhnil, četudi ni mogel takoj rešiti njihovih zagat. »Včasih bi moral na vrata napisati psiholog, ne župan, ker pretežno poslušam ljudi, ki imajo različne težave.« Ko mu je eden od obiskovalcev nekoč zagrozil, da se bo zažgal, mu je župan hladnokrvno odvrnil: »Kar dajte se, bom poklical gasilce in policijo!« Ta občan je očitno ugotovil, da se župan ne zafrkava z njim, saj se mu je ob naslednjem snidenju zahvalil, da ga je poslušal, čeprav težave še ni rešil.

Rojen kot edinec na Vidmu pogreša starše (od njih se je poslovil lani), kot uspešen podjetnik in politik pa pravi, da je zanj prvo pravilo: Nikoli nikomur ne ostani ničesar dolžan! Večkrat mu je bilo žal, da se je spustil na politični parket.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 15.  decembra 2022

Pavel Perc