DL: Še malo, pa jih bo sto - 99 let Antonije Ivanež

22.1.2023 | 17:00

99-letni Antoniji Ivanež (na levi) so prišle voščit njene literarne prijateljice: Anica Vidmar, Jožica Lukan in Terezija Balaževič iz DU Novo mesto mesto, sekcije Snovanja.

Antonija Ivanež iz Novega mesta praznovala 99. rojstni dan v krogu svojih dragih – Težko in skromno življenje je bogatila s pisanjem, petjem, igranjem na harmoniko … – Izdala dve knjigi

Rojstni dan je decembra praznovala Antonija Ivanež iz Novega mesta, najstarejša članica literarne sekcije Snovanja Društva upokojencev Novo mesto. In to ne čisto navadnega – še malo, pa jih bo sto.

99. rojstni dan je slavljenka pričakala v krogu najdražjih, hčerke Jožice in njene družine, pri kateri živi, poveselila se je z vnukinjo in že dvema pravnukoma. To je nekaj najlepšega, pravi.

V teh dneh pa je bila vesela tudi obiska literarnih prijateljev snovanjcev, ko so ji prišli voščit za visok jubilej. Prinesli so ji rože in še kaj, zelo pa so jo razveselili tudi s svojim zadnjim zbornikom Na svoji poti, ki je izšel ob 20-letnici delovanja in v katerem ima tudi Antonija objavljenih nekaj pesmi.

Slavljenka je kljub visoki starosti in pomočnici – to je palica, še vedno korajžna in vesela, rada poklepeta o marsičem. Med drugim je zbrano pripovedovala o zanimivih dogodkih iz svojega življenja, ki je bilo lepo, a tudi hudo in polno preizkušenj. A z dobro voljo in vero ji je uspevalo.

Rodila se je leta 1923 v Gabrju pri Brusnicah v devetčlanski delavski družini in od otroških let je tolkla revščino, trdo je morala delati. Po končanem 4. razredu OŠ v Gabrju se je poskusila izšolati za pletiljo v šoli v Trebnjem, a je začetek 2. svetovne vojne šolanje ustavil. Med vojno se je z vso družino dejavno vključila v narodnoosvobodilno gibanje: bratje so šli v partizane, sama pa je partizanom nosila hrano in pomagala po svojih močeh. Doživela je razna zaslišanja, tudi pretepali so jo, se spominja.

Povojna leta je preživela na Štajerskem, kjer je kot kolonistka pet let kmetovala, potem pa se je šolala za trgovko v Dobrni. Delala je v Mariboru, Selcah in Rušah, šla za nekaj let pomagat oboleli mami v rodno Gabrje, nato pa našla zaposlitev v Rudniku Kočevje, v Kočevju se je tudi poročila. Po ločitvi je s hčerko Jožico odšla na Dolenjsko in v tovarni zdravil Krka delala vse do upokojitve.

Pesnila je od mladosti, a žal ne na papirju. Prve zapise, zgodbe iz svojega življenja, je leta 2003 objavila v knjigi Moje življenje, pesmi pa je začela zapisovati šele na prigovarjanje pesnice Vide Brest. Ne bo pozabila, da je prve objave doživela tudi v Dolenjskem listu, česar je še posebej vesela. Pesniško zbirko z naslovom Pesmi je izdala leta 2016, sicer pa je svoje pisanje zadnja leta objavljala v zbornikih Snovanja literarne sekcije DU Novo mesto.

Življenje sta ji bogatila tudi likovno ustvarjanje – izdelovala je t. i. botanične slike, in glasbeno udejstvovanje. Vrsto let je prepevala v pevskih zborih, kot samoukinja pa je znala zaigrati na harmoniko in orglice. Tudi za 99. rojstni dan bi raztegnila meh, a ji je harmonika postala pretežka.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 8.  decembra 2022

L. Markelj