DL: Portret tedna - Vlado Hotko

12.1.2023 | 11:15

DL: Portret tedna - Vlado Hotko

Poje. Lani je praznoval petdeset let zborovskega prepevanja – 50 let poje v Moškem pevskem zboru Kapele, 29 let je pel v Oktetu Orlica Pišece, prvih 15 let zbora je pel v Mešanem pevskem zboru Kapele, ob tem je sodeloval še v raznih priložnostnih skupinah, k čemur spada tudi cerkveno petje. Poje pri zasedbi Kapelski pubje od njenega začetka; letos je proslavila petnajstletnico.

»Menda mi je bilo to položeno v zibko. Tudi oče je bil zborovski pevec. Kot majhnega fantiča me je dostikrat vzel s seboj. Tako sem se že v čisto rani mladosti 'zastrupil' s tem. Ko sem mutiral in bil pripravljen za moški glas, nekje pri sedemnajstih letih, sem začel peti in nisem več prenehal,« pravi. Moški zbor Kapele je pred dvema letoma zaznamoval stoletnico. »V njem pojem pol tega obdobja. Če bi dodal še očetova leta pri zboru, sva midva kar osemdeset let prispevala k njegovemu delovanju. Zdaj poje tudi sin, tako da to je že tretja generacija zborovskih pevcev iz Hotkove hiše. Poje tudi zet, sicer trenutno ne, a menda pride nazaj,« pravi.

»Kapelski pubje imamo veliko besedil, ki smo jih že pred desetletji peli mi ali pa starši, sosedje, sorodniki, botri. Naš vodja Miha Haler in tudi mi iščemo tudi pevski material iz drugih krajev Slovenije, Miha tudi na SAZU, mi v Posavju in na Kozjanskem. Pod njegovim vodstvom nadgradimo tisto mogoče bolj vsakdanje ljudsko petje. Da se to ne bi izgubilo, danes take skupine, kot smo mi, ohranjamo ta način. Včasih so vedeli, kdo kaj poje, in je bilo ljudsko petje na visoki ravni. Potem pa so začeli vsi v en glas tuliti. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je slovenska posebnost triglasnega petja začela izgubljati, najbolj pa pravilni bas. Mi ohranjamo prav to, bas tak, kot mora biti,« je poudaril član Kapelskih pubov, ki so že osemkrat nastopili na državnem srečanju tovrstnih skupin, nazadnje v soboto na prireditvi v Artičah. Pubje so skupaj s številnimi drugimi domačini posrečeno nastopili med drugim v seriji etnoloških filmov o Kapelah Tak ti je tu blu. »Smo amaterji, naturščiki, ki pa smo uspeli zanamcem pustiti sporočilo o življenju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,« odgovarja na vprašanje, kako se počuti kot igralec v filmu.

Bil je poklicni voznik v podjetju Prevoz Brežice in je petnajst let vozil po nekdanji Jugoslaviji od Jesenic do Gevgelije. »Sicer pa sem kmet. Imam mini prašičjo farmo. Zdaj, ko sem v pokoju, si s tem dodam k skromni penziji. Obenem pa je to tudi moje zadovoljstvo. In dokler mi bo zdravje služilo – zakaj bi opustil to delo: samo še malo več neobdelanega sveta bi bilo,« pravi o svoji privrženosti domačiji in kmečkemu izvoru. Izhaja iz kmečke družine na Podvinju pri Kapelah, kjer je hišno ime pri Balonu, ki ga je prinesel s seboj stari oče, priženjen iz Jereslavca, Vladov oče je bil kmet, ukvarjal se je tudi s tesarstvom.

Ko je Prevoz ugasnil, bi Vlado lahko nadaljeval kot voznik v mednarodnem prometu. A si je rekel, da bi bilo potem konec z njegovim petjem. »Jaz pa preveč ljubim petje,« poudarja. Tudi ko je bil voznik, je pel v zboru. Včasih je na pogrebih tudi zamenjal zborovodjo. Ima med 1.600 in 1.700 odpetih pogrebov.

Rad spoznava nove kraje ter tam ljudi in običaje. Čuti, da mu nova spoznanja širijo obzorje. Že potovanja s tovornjakom so mu jih, še bolj potovanja s pevskimi zbori, s katerimi so gostovali v Dalmaciji, Celovcu, Nürnbergu, Frankfurtu, trikrat v Berlinu in drugod. Petje je njegov konjiček in njegovo življenje. »Kot je rekel naš poet: 'Slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže, pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez d'narja.' Tudi jaz s petjem nisem obogatel finančno, sem pa zaradi petja veliko sveta videl in veliko lepih trenutkov s svojimi pevci preživel, ko sem slovenske pesmi pel,« pravi Vlado, ki je prejel vse vrste priznanj za ljubiteljsko petje in še katero drugo. »Zdaj, ko imamo v družini še sina in zeta, ki pojeta, vnuk se uči bariton in rad poje, vnukinja poje v šolski pevski skupini, mi je v zadovoljstvo, da se tako ohranja pesem, muzikalnost pri hiši. Ponosen sem na svojo družino. Za vsem tem pa stoji moja žena, ki mi nikdar ni dajala ultimatov,« je rekel resno, malce zamišljeno. In potem se je spet zasmejal; rad se smeje, značilno po njegovo. Šaljivec je tudi. Toda – »imam rad, da se stvari postavi na pravo mesto, da ni nekaj kar tako. Takšen sem tudi v petju. Nikdar nisem bil zadovoljen, da bi bilo kar nekaj. Na splošno – ne bom rekel, da sem perfekcionist, sem pa malo bližje temu,« pravi.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 24. novembra 2022

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava