DL: Nik Škrlec - Zdrava pamet in veliko talentov

8.12.2022 | 14:40

Nik Škrlec (Foto: Darja Štravs Tisu)

Nik Škrlec (Foto: Darja Štravs Tisu)

Igralec, režiser, youtuber in televizijski voditelj, sicer pa tudi državni prvak v pomnjenju, rekorder v recitiranju decimalk števila pi in strasten potapljač na vdih, žongler, popotnik in še marsikaj. To je Nik Škrlec, 30-letni Brestaničan z vrsto talenti in z veliko načrti o odkrivanju česa novega.

Kakšen otrok ste bili in kaj vas je najbolj navduševalo?

»Če pomislim na svoje otroštvo, takoj vidim nogometno igrišče, knjige, gozd in računalnike. Veliko časa sem preživel zunaj, v naravi, raziskoval sem gozd in travnike, nekaj časa smo imeli doma tudi ovce. Kot zagrizen računalničar sem pri odločitvi za srednjo šolo tehtal prav med računalniki in gledališčem. Moja zanimanja so se čez čas sicer nekoliko spreminjala, še danes pa jih povezujejo radovednost, strast do razkrivanja notranjega delovanja oz. sistemov ter ustvarjalnost in igra.«

Kakšni pa so bili vaši gledališki začetki?

»Odkar vem zase, sem imel rad odrske deske; najbrž je to povezano z nekaj neverjetno zabavnimi izkušnjami nastopanja v osnovni šoli in domačem kraju. Nikoli ne bom pozabil z današnje perspektive neumnih skečev, ki smo jih v osnovni šoli za prireditev sestavili pri slovenščini, in pa predaje ključa ob odhodu najvišjih razredov. Pozneje, v Gimnaziji Brežice, smo imeli dijaki neprecenljivo možnost ustvarjanja in tista leta smo uspeli vzpostavili majhen mehurček ljubiteljev gledališča. Potem pa je postal naše gnezdo Mladinski center Krško, v katerem smo imeli ogromno priložnosti za učenje, eksperimentiranje in za igranje z gledališčem. Za to sem neizmerno hvaležen.«

Kako gledališko aktivni ste trenutno?

»Najbolj živa predstava ta hip so Reformatorji na odru, ki je premiero doživela lani in s katero po Sloveniji potujeva z Boštjanom Gorencem - Pižamo. Poleg te igram še vse druge predstave prejšnjih sezon, ki pa jih težko naštejem na prste ene roke.«

Katera pa je vaša naj predstava?

»Če bi moral poudariti svoje najljubše predstave, sta to najbrž dve. Naj gre vse v π, moja magistrska, ki je doživela več kot sto ponovitev in sem se šele pred kratkim odločil za njeno upokojitev, ter predstava Nemoč, ki mi je prinesla Borštnikovo nagrado za mladega igralca in v kateri sem odkril čisto nov svet igre. Sta na dveh bregovih komedije in tragedije. Čeprav se najraje igram s prepletom tragičnega in duhovitega, zadnje čase bolj raziskujem komedijo. Ta hip me bolj pritegne pa tudi čutim, da je čas primernejši zanjo.«

Glede varnosti me sploh ne skrbi, saj še nisem srečal osebe, ki bi s tem kolesom naredila več kot pol metra.

Vaš najnovejši gledališki projekt je Zdrava pamet.

»Ja, Zdrava pamet je posebna monokomedija o možganih, naših mislih in o vseh vragolijah, ki jih ti uganjajo. V njej prepletam svoja zanimanja, zabavna dejstva, šale, različne vloge, svoj pogled na svet in nekaj miselno-fizičnih spretnosti. Pri snovanju sem namerno oblikoval širšo celoto, saj sem prepričan, da imamo premalo priložnosti za pogovor, druženja, za smeh v družbi in zabavo. Tudi zato sem predstavo nadgradil z interaktivno razstavo za obiskovalce. V njej se svet postavi na glavo, ponuja možganske izzive in nas uči o možganih pa tudi o nas samih.«

Zanimivo vlogo v spremljajoči interaktivni razstavi igra kontracikel. Posebno kolo, s katerim je vožnja nemogoča, vam pa uspeva. To bo gotovo izziv za gledalce Zdrave pameti.

»Upam! To je kolo, ki ga ne morete voziti, in ravno zato je fascinantno. Z obratom krmila v levo namreč zapelje v desno in nasprotno. Na razstavi ob predstavi bosta kar dva: kolo, ki smo ga s prijatelji naredili sedem let nazaj, in novo kolo, narejeno prav za razstavo. Nadejam se, da bodo obiskovalci dovolj pogumni, da ju bodo zajahali. Glede varnosti me sploh ne skrbi, saj še nisem srečal osebe, ki bi s tem kolesom naredila več kot pol metra. Je pa vsekakor ključna sestavina pri takšnih podvigih zdrava pamet.«

Med snovanjem nove predstave so vam bili v izziv možgani. Zakaj vas ta skrivnosten človeški organ tako privlači?

»Nevroplastičnost je skoraj moje življenjsko vodilo, zmožnost možganov, da se vsakič znova prilagodijo, spremenijo svojo strukturo in funkcijo. So najbrž najzapletenejši organ našega telesa, pa vendar v strukturi preprosti. Obstajajo domneve o delovanju in sestavi možganov, komunikaciji med nevroni, še vedno pa je neznanka, kako iz tega vznikneta zavest in ustvarjalnost ali pa zakaj za vraga ta neverjetno sposoben nadračunalnik, ki dnevno izvaja nešteto zahtevnih miselnih operacij, pozabi ugasniti štedilnik, ne ve, kje je pustil ključe, se naenkrat spomni vica in ga v istem hipu tudi pozabi.«

Vam je ljubša realnost ali domišljija?

»V domišljiji je vse bolj resnično od realnosti, ker ni z njo omejeno. Zato vedno izberem domišljijo, ko govorimo o ustvarjanju, realnost pa takrat, kadar govorim o upravljanju in načrtovanju.«

Kaj vas kot aktivnega youtuberja najbolj navdušuje?

»YouTube je moja prostočasna dejavnost. Rad se igram z ustvarjanjem spletnih vsebin in raziskujem ta izraz, zanima me internet in vse v povezavi z njim. To je najbrž še tisto zanimanje, ki se me drži od kratkohlačnika. Navdušuje me, da ima nekaj virtualnega lahko močen vpliv na osebe in celo na njihova življenja. Prav vesel sem, kadar me na cesti kdo ustavi in mi pove, da so ga moji videi navdihnili ali pa da se je ob njih česa naučil. Pred nekaj meseci je na primer iz mojih spletnih vsebin zrasla slovenska rubikaška skupina, ki deluje na Discordu in se je zdaj čisto osvobodila mojih okvirov.«

Kdo ste kot voditelj TV-oddaj, kako se spominjate začetkov in kaj je trenutno aktualno?

Bolj sem zasvojen s premagovanjem strahu, premikanjem meja, spoznavanjem sebe in z učenjem novega. Adrenalin je najbrž samo naključno zraven.

»Na televizijo me je prek avdicije pripeljala moja radovednost. Svoje prve oddaje se spominjam bežno, ker sem bil tako živčen, da je ta občutek prevzel večino spomina. Na Malih sivih celicah sem se ogromno naučil. Šlo je za voditeljsko zahtevno oddajo, potrebna so bila številna usklajevanja dveh ekip, veliko kamer, različnih pripomočkov, vprašanj in pomembnih informacij, seveda pa tudi navijačev – skratka, bil je žur. In užival sem. Med ustvarjanjem se je pojavil tudi Krompir in po petih sezonah Celic sem se odločil, da jih predam naprej, sam pa se posvetim Krompirju, mladinski oddaji s povsem drugačno zasnovo. Teče v živo, je bolj pogovorna, z gosti, mi pa smo jo še začinili z različnimi izzivi, ki mi dajejo drugačne spretnosti občutka in dela na televiziji. Skratka, spet je žur!«

Že od januarja snemate tudi oddajo Ja, chef! Nam lahko kaj razkrijete?

»Sam se pojavim v sedmi sezoni, ki bo vsak čas zunaj. Povem lahko, da kuham in zakuham marsikaj.«

Kdo so vaši gledalci oz. sledilci?

»Predvsem radovedne osebe. Mislim, da je to najboljši opis, ki presega starost, zanimanja in druge oznake. Radovednost je univerzalna.«

Ste človek neštetih talentov, pa ste tudi odvisnež od adrenalina?

»Mislim, da ne. Bolj sem zasvojen s premagovanjem strahu, premikanjem meja, spoznavanjem sebe in z učenjem novega. Adrenalin je najbrž samo naključno zraven.«

Vaša športna aktivnost je predvsem potapljanje na vdih.

»Ja, to je edini šport, ki se me drži že več kot deset let. Odkar vem zase, sem več časa preživel pod vodo kot na njeni gladini ali na plaži. Fascinirajo me občutki lebdenja, letenja ali tonenja, občutek premikanja v vse dimenzije ali pa popolna negibnost, tudi v odsotnosti diha. Zaradi potapljanja se ves čas učim o dihanju, sproščanju, raziskujem sebe in vztrajam pod vodo. Ne pravim pa, da je potapljanje v tem edinstveno, takšno refleksijo najbrž lahko najdemo v vsaki nam ljubi aktivnosti.«

Ste tudi rekorder v recitiranju decimalk števila π. Gre tu za poseben trening možganov ali za kaj drugega?

»Vse je lahko trening možganov. Rekord v recitiranju decimalk števila π pomeni samo to, da sem pred nekaj leti po vrsti pravilno naštel 3.141 decimalk števila π. Meni je to uspelo s tehniko pomnjenja, ki jo uporabljam še danes in je postala del mene, še več, mogoče je celo drastično spremenila moje življenje. To tehniko bom spet preizkusil na predstavi Zdrava pamet, tokrat z novim izzivom. Več pa naj ostane zavito v tančico skrivnosti.«

Ne boste verjeli, ampak imam precej slab spomin in strast do pomnjenja se je rodila iz srednješolske želje, da bi moj spomin postal fotografski.

Imate tudi titulo državnega prvaka v pomnjenju. Gotovo vam to prav pride tudi pri učenju gledaliških besedil, kajne?

»Ne boste verjeli, ampak imam precej slab spomin in strast do pomnjenja se je rodila iz srednješolske želje, da bi moj spomin postal fotografski. Državno tekmovanje v pomnjenju, Memoriada, pa je bil moj prvi resen korak v svet mnemotehnik. Pri spominu bi ljudje prevečkrat radi vse in takoj. Kot vedno je treba začeti po korakih in počasi ter dovoliti, da nam tehnike pridejo v kri, da jih posvojimo in zares usvojimo. Besedila si res hitro zapomnim, ampak tudi zato, ker to počnem ves čas.«

Vem, da radi in veliko berete. Kakšne teme vas zanimajo?

»Rad berem različne knjige, večinoma menjam angleške in slovenske ter papirnate in elektronske. Včasih jih tudi poslušam, ker ... zakaj pa ne?! Zadnja, ki me je sezula, je Človeštvo Rutgerja Bregmana. Rad berem poezijo, redkeje romane, zadnje čase pa najpogosteje stvarno literaturo o vsem, kar me zanima, pa naj bo to organizacija dela, podnebne spremembe, ustvarjalnost ali kaj četrtega.«

Na kak način ste preživljali koronske čase?

»Tudi med korono sem preživel veliko časa na odru, le da smo nastope pretakali po različnih kablih. Izodrom, posebna oddaja za mlade, pa je bil zame rešilna bilka v več smislih. Imel sem priložnost, da sva z Niko Rozman nagovarjala občinstvo v zelo čudnem času, in zdelo se mi je, da resnično pozitivno vplivava na gledalce. To je bilo tudi za naju neprecenljivo. Sem pa ta čas bolj izkoristil za svoje spletne dejavnosti, življenje se je tako in tako preselilo na splet. Iz koronskega obdobja bi rad ohranil refleksijo in razmisleke, ki so se mi zgodili zaradi vseh teh okoliščin. Vem, da bi rad v prihodnosti dobro delal s sodelavci, spoštoval svoj in njihov čas ter razvoj, gojil ustvarjalnost, imel čas zase in za partnerski odnos. Predvsem pa bi rad nekako ugotovil, kako točno vse to zares izpeljati.«

Zaradi korone sta z zdajšnjo ženo morala prestaviti celo poroko. Kaj vaju druži, dopolnjuje?

»Lena je sopotnica, za katero sem neizmerno hvaležen. Spoznala sva se na akademiji in od nje se ogromno učim tudi danes. Je ključen del mojega življenja. Poroko bi lahko prestavila še desetkrat; ne zdi se mi najbolj bistvena stvar odnosa, je pa vsekakor neverjetno lep dogodek in svojevrstna prelomnica. Mislim, da naju najbolj druži norost.«

Kaj pa vloga očeta? Bo prišla na vrsto?

»Nimam pojma. Imam ogromno prijateljev, ki postajajo očetje, in na podlagi njihovih izkušenj lahko z gotovostjo trdim: Če bom kdaj očka, bom gotovo neprespan.«

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 27. oktobra 2022

Renata Mikec

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava