DL: Pred 40. leti - Prišli od vsepovsod in rešili IMV

3.12.2022 | 18:30

Po štiridesetih letih znova na kraju zločina – Andrej Andrijanič, Janez Šter, Janez Gregorič in Božo Kočevar, nekdanji člani devetčlanskega začasnega kolektivnega poslovodnega organa, ki je prišel v Novo mesto rešit IMV. (Foto: I. Vidmar)

Nedavno je novomeški Revoz obiskala skupina starejših gospodov. Ogledali so si proizvodnjo in se pogovarjali s predsednikom uprave in direktorjem tovarne Jožetom Beletom. Bil je to pomemben obisk. Brez teh gospodov danes namreč ne bi bilo Revoza. Ne le danes. Brez tega, kar so oni naredili pred štiridesetimi leti, ko so jih pripeljali reševat tedanji IMV, Industrijo motornih vozil Novo mesto, Revoza nikoli ne bi bilo.

Leta 1982 je bila Jugoslavija v hudi finančni krizi, saj so tujci po smrti predsednika Tita ustavili vsa posojila, kar je novomeško avtomobilsko industrijo pripeljalo do skorajšnjega konca. Velika naložba v novomeško avtomobilsko industrijo je bila končana na pol, ostali so veliki dolgovi, dobavitelji avtomobilskih delov so ustavili dobavo. Generalnega direktorja Jurija Levičnika, očeta novomeške avtomobilske industrije, so odstavili.

Predsednik republiškega izvršnega sveta, kot se je tedaj reklo slovenski vladi, Janez Zemljarič se je odločil za devetčlansko direktorsko posadko, ki naj bi uradno šla v Novo mesto reševat IMV, neuradno pa naj bi bila njihova naloga zapreti tovarno, za kar si je tedaj prizadeval predvsem mariborski lobi, ki je Dolenjce zlobno pozival, naj proizvodnjo avtomobilov prepustijo njim in naj raje sadijo krompir in pridelujejo cviček.

3. maja 1982 je uradno po odloku novomeške občinske skupščine IMV prevzel tako imenovani začasni kolektivni poslovodni organ, ZKPO, v katerem so bili: Janez Šter, generalni direktor Slovenijalesa, človek z ogromno idejami, Matija Škof, finančni direktor Slovenijalesa, ki je s Šterom tvoril odličen par, saj je bil previden in ga je znal miriti, Janez Roškar, direktor papirnice v Krškem, Milan Naglič, direktor Avtocommercea, Marjan Simič, dotedanji direktor IMV, Božo Kočevar, direktor Šolskega centra, Janez Gregorič, Vili Pavlič, kasnejši generalni direktor Novolesa, in Andrej Andrijanič, Novomeščan, ki je v IMV prišel iz Commercea iz Ljubljane, kasneje pa se jim je pridružil Jože Demšar, direktor Alplesa. Kljub drugačnim načrtom tedanje slovenske politike so se odločili IMV rešiti pred propadom, za kar so imeli časa eno leto, potem naj bi se po pogodbi vrnili na stara delovna mesta.

»Ko smo prišli v Novo mesto, je proizvodnja v IMV praktično stala. Na parkiriščih in na travnikih okoli tovarne je stalo štiri tisoč nedokončanih avtomobilov in prikolic. Najbolj žalostno je bilo, da ni nikjer pisalo, kaj kateremu manjka,« se začetka delovanja ZKPO spominja Janez Šter. A niso obupali.

Več deviz kot Ljubljanska banka

»Dogovorili smo se z izvršnim svetom, ki ga je tedaj vodil Janez Zemljarič, za gospodarstvo je bil zadolžen pa Jože Florjančič, ki je bil doma od tu, z Otočca. Predsednik gospodarske zbornice je bil takrat Trebanjec Marko Bulc, njegov oče pa je bil med ustanovitelji IMV. Tako smo se lahko zmenili, kaj mora pomagati vlada in kaj Ljubljanska banka. Ampak potem je vlada svoje obljube izpolnila le delno, Ljubljanska banka, ki jo je vodil moj zdaj že pokojni sosed Metod Rotar, pa ni hotela nič pomagati, ker je bil pred tem Levičnik močno povezan z Jugobanko. A nismo obupali. Za proizvodnjo sta bila takrat odgovorna Naglič in Roškar, za razvoj Kočevar in Gregorič, za nabavo pa Andrijanič. V sorazmerno kratkem času je proizvodnja znova stekla. Z Jugobanko smo sklenili dober sporazum, a smo morali priznati posojila, nekaj denarja smo dobili pa od drugih manjših bank. Potem smo brskali naprej in ugotovili, da so cene avtomobilov nemogoče. Jugoslavija je imela neko čudno politiko – cene avtomobilov so bile nizke, kupiti pa jih nisi mogel, nanj si moral čakati eno leto ali pa še dlje. Ugotovili smo, da bi bilo zelo dobro, če bi avtomobile lahko prodajali za devize, za kar sva se zadolžila Vili Pavlič in jaz. Ko smo dosegli, da so nam dovolili avtomobile državljanom prodajati za devize, se je pa vsulo. Ljudje so cele noči čakali v vrsti, da so lahko avtomobile vplačali z devizami, ki smo jih imeli kar čez noč več kot Ljubljanska banka. Te devize smo potem s tako imenovano šticungo prodajali naprej, največ Krki pa tudi drugim, na primer Novoteksu. Celo po trikrat višjem tečaju od uradnega. Tako smo lahko zagnali tovarno na polno. Težave pa smo imeli med drugim tudi z našo tovarno prikolic v Belgiji, ki je bila precej zadolžena,« pripoveduje Šter.

Kočevar in Gregorič sta tedaj ugotovila, da proizvodnja po starem konceptu ne bo mogla biti dolgoročno uspešna, da je 50.000 avtomobilov letno premalo, da bi morali bistveno razširiti proizvodnjo in da manj kot 130.000 avtomobilov in 20.000 prikolic na leto ne bi imelo smisla proizvajati.

Renault z diskontom

»Vprašanje je bilo, s kom naj bi sodelovali v prihodnje, ali bo to še naprej Renault. Naš koncept je bil, da gremo z Renaultom še naprej in da gremo z njim v t. i. joint venture, skupno podjetje, v katerem bomo začeli delati avtomobile po sodobni tehnologiji. Projekt smo morali predložiti v potrditev slovenski republiški skupščini, ta ga je zavrnila in nam naložila, da moramo sodelovati s kragujevško Zastavo. Zato potem nismo naredili ničesar, Renault pa je v lastniško strukturo IMV lahko prišel šele čez pet let, tako da je zelo poceni, tudi po 40 odstotkov celotne vrednosti, kupil terjatve bank do IMV in ob upoštevanju polne nominalne vrednosti terjatev postal večinski lastnik tovarne. Tako se je IMV začel razvijati v vse to, kar smo imeli do danes, kako bo v prihodnje, si pa ne upam napovedati,« o reševanju novomeške avtomobilske industrije pripoveduje Janez Gregorič.

Od članov ZKPO, ki so se po opravljenem delu postopoma vrnili na stara delovna mesta, je na čelu tovarne ostal Janez Roškar, ta je kasneje direktorsko mesto predal Marjanu Anžurju, ki je zgodbo o povezovanju s tujci pripeljal do konca, novomeška avtomobilska tovarna pa je potem dobila prvega tujega direktorja, Bernarda Coursata.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 27. oktobra 2022

I. Vidmar