Boštjan Colarič - Mož, ki je prehitel smrt

27.11.2022 | 18:10

Boštjan Colarič, mizar, ki je napisal debelo, drzno knjigo. (Foto: revija Jana)

Boštjan Colarič, mizar, ki je napisal debelo, drzno knjigo. (Foto: revija Jana)

Dolgo ga je preganjal občutek, da ni sin svojih staršev in da ne živi svojega življenja. Kako naj to pove ljudem, da ga bodo razumeli? Da mu zaradi tega ne bo treba v kako ustanovo za duševno bolne?

Celo tako daleč je šel, da je nekoč zahteval pregled očetove DNK. Ampak oče je pravi, obstaja dokaz iz Anglije, dvom v Boštjanu pa je ostal. Hotel je stvarem priti do dna. Tako močno si je želel, da bi ga spoznali resničnega. Njega, fanta, zaprtega v knjigo. Tako se je počutil. Šel je tudi v norišnico po nasvete, vendar jih ni dobil. Dobil pa je diagnozo, a si tudi z njo ni mogel kaj dosti pomagati. Lažje je verjeti, da ima bolezen, kot zatajeni resnici, do katere je želel. In prišel. S knjigo Pisma sebi.

Podbočje je vas pod njegovim hribom. Leta 2012, mi je povedal, je bila izbrana za najlepšo slovensko vas. Skoznjo teče potok, ob njem je lesena ograja, na tej pa korita s cvetjem. In potem nekje se začne pot vzpenjati kar precej visoko, dokler se ne odpre planota, posejana z majhnimi vikendi, nekdaj zidanicami. Ob njih pa vinogradi. Trgatev je mimo, kar je od grozdja ostalo, so pojedli ptiči in ose. Boštjana Colariča sem si predstavljala drugače. Na zadnji platnici njegove knjige je fotografija moškega s črnimi brčicami, ki sedi na gugalnici. Fanta s te peklenske gugalnice (kot bi ji rekla Sanja Rozman) ni več, s sosednjega hriba proti meni stopa en tak fajn dec razsvetljenih oči. Pomirjen. Všeč mi je ta na svoj mizarski poklic ponosni moški, ki zna pisati. Pokaže mi prostor, kjer je pisal knjigo, in prav tja sede, tudi ko se pogovarjava. Ni treba veliko. Zdi se, kot da je vse res že zapisano. Opazim boben, ki tudi nastopa v knjigi. Boštjan ga vzame med noge in se prepusti. Prsti drsijo po njem. Igra tisto, česar se ne da povedati. Vprašam ga, ali je tisto, ko je bila mami noseča z njim in mu je umrl bratec, on pa je prejel njegovo ime, njegovo identiteto, samo ideja ali je bilo res? Bobna naprej. Se mi zdi, da zdaj ta resnica ni več pomembna. On je pomirjen. Bošek je postal Boštjan. Moški, ki ne obsoja. Povprašam ga o očetu. Kako je? Boštjan pogleda proti vinogradu na levi strani. Prsti na bobnu se ustavijo. Pove mi, da je šel decembra na oni svet. Srečen je, da ni ostalo nič nedorečenega. Pri svojih 40 letih je spoznal svojega 82-letnega očeta in oče njega. Lahko sta se mirno poslovila. »Živeti v starih ranah in se hraniti z bolečino je enako kot hoditi brez vrča po vodo.«

S to knjigo moram vse popraviti

Najprej sem prebrala več kot 500 listov neznanega pisatelja, ki je razkrival pred mano svojo bolečino in rane, za katere sam ni vedel, da so tako globoke ... Knjiga Pisma sebi je nastajala brez vnaprejšnjega scenarija. Pisal je vsak dan, o vsem, kar je doživljal. »Samo napisati zgodbo ni dovolj. S to knjigo moram vse popraviti. To je moja druga in edina priložnost.«

Tako zelo gol je pred nami, a ga ni sram. Tako močno je odločen, da pride do resnice, da vztraja in vztraja. Stran za stranjo nas pelje globlje. Premika sebe, premika bralca. Čuti, da se pomemben del zamolčanega skriva v starših. Mama je pokojna, oče je tedaj še živ. V knjigi si zastavi cilj, da se bo z njim zbližal. Pred tem ob njem nikoli ni zdržal dolgo. Obhajali so ga tesnobni občutki. Pred bralci skuša prodreti naravnost v bolečino. »Jaz sem tisti, ki bo prestopil prag, zapustil svoj prav, svojo resnico, šel tja, kjer sem se motil … Svojo mater, svojega očeta sem obtožil ugrabitve in tega, da je moj oče ubil sina in prikril svoj zločin z mojo ugrabitvijo … Ko bi kdo slišal, kaj vse sem jim rekel, mojim staršem: mati je že mrtva. Umrla je s tem, kar sem ji rekel.« Uf … in še globlje gre. »Tudi na kolena bom šel. Pred vsemi bralci bom prosil očeta odpuščanja. Ki pa ga ne morem pričakovati, niti v tej knjigi ne.« Pred nami se razpleta zgodba. Ne vemo, ali mu bo uspelo, tudi sam ne ve, a tvega.

Kako mu je knjiga pomagala, da se je zbližal z očetom? 

Ko sem brala o tem, kako si je najprej v knjigi zamislil, da bo videti srečanje z očetom, ob katerem vsaj dve desetletji ni zdržal več kot nekaj minut, sem si lahko zapisano živo predstavljala. V knjigi se ne omejuje, kot se je vseh štirideset let. Pred vsemi nami vstopa v občutke, v katere si prej ni upal. Dotika se ljudi, od katerih je prej bežal. Krpa odnose, ki jih je razdrobil. Ena lepših zgodb je tista, kako ostarelemu očetu bere poglavja iz svoje knjige. To jima odpre priložnost, da se ponovno zbližata. »Očetu pridno berem knjigo. Dvakrat na teden ga obiščem. Veliko svetlih trenutkov sva zbrala … Po vsakem branju naju je več …« Piše, da je celo lepše, kot si je zamislil v knjigi. Bralec se ujame. Zanima ga, kako se bodo stvari nadaljevale. Boštjan si v knjigi podari vse, kar si do zdaj ni, razvija se skupaj z njo. Ugotovi, kako zelo ujet je bil; bil je, kar so mu rekli, a tega ni čutil. Meglo je sam odpihnil stran. Pogledal je tja, kjer je najbolj bolelo, in to je bil odnos z očetom in mamo. Nič ni izsiljeval, samo pisal, je tako zelo iskreno željan, da se osvobodi. Ko bere očetu iz svoje knjige in nam slikovito opisuje, kako se ob tem počuti, si bralec zaželi, da bi tudi sam poskusil. Tako živo je. »Bila sva, midva v tem naboju. Z nama je bila tudi mami. Počil je ta stari obod. Vse emocije teh polomljenih let so se zgodile v tem trenutku.« Pisanje se nadaljuje, umirjeno življenje na hribu tudi. Knjiga je priča, da je prestop iz začaranega v čarobni krog mogoč.

Kako je začel pisati? 

Prišla je misel, da bi jo napisal. Pokadil je cigareto do konca in začel. Verjel je v moč besede. Začelo se je dogajati, da kar je zapisal v knjigo, se je preneslo v življenje. Dolgo je razmišljal, da je smrt dobra rešitev zanj, a skozi knjigo se je vrnil v življenje. Spremenil je razmišljanje, tok se je obrnil drugam. Postal je mož iz svoje pravljice, mož, ki je prehitel smrt. Pravljico je prenesel tudi v svoj dom na hribu Stari grad v Podbočju. S svojimi rokami spretnega mizarja jo je spisal. In nam pokazal, da je v tem življenju res mogoče vse, kjer se srce odpre za resnico. Bolečo, a osvobajajočo. Rešitve se pokažejo skozi ljudi, od katerih večina najraje pogleda stran, jih nerazumljene ožigosa za norčke, boščke, posebneže. Kakšna nepopravljiva škoda za človeštvo. V preprostih ljudeh se skriva največ resnice.

Spomni me na Forresta Gumpa (Tom Hanks). Ta je pomislil, da bi tekel, in je tekel. Knjiga je nora, ampak se noro dobro bere, sploh če imate v sebi še malo živ ta vzgib, da bi poskusili svoje življenje (če z njim niste zadovoljni in ste se znašli v začaranem krogu) odčarati. Med pisanjem se je Boštjan odločil, da ne bo bral, kaj se bo napisalo, in da bo tako poskušal zdržati do konca. V knjigi najde zatočišče, da zaživi. V resničnem svetu te možnosti ni imel. »Na začetku sem bil nič sredi ničesar. Toliko časa nisem imel česa pokazati, vložil pa toliko truda.« Preprosto lepo. V knjigi je ujel trenutke, na katere je prej toliko časa čakal. In kaj je lepšega, kot ko bralec po prebrani knjigi lahko reče, da je danes tudi zanj lahko tisti dan. In tako vsak dan.

Urška Krišelj-Grubar/revija Jana

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava