DL: Naš škof, naš ponos; najprej je šel študirat gradbeništvo

25.11.2022 | 14:40

Novomeški škof dr. Andrej Saje z avtoricama razstave Anico Levstik in Mojco Lužar ter nepogrešljivo vodjo Muzeja Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka Ljudmilo Bajc

Za razstavo je novomeški škof posodil tudi nekaj osebnih stvari.

V spomin je škof prejel rožni venec iz koruznega ličkanja, ki ga je izdelala Marta Lužar, in knjigo Anice Levstik Rodbina Barbo.

Zbrani so z zanimanjem pogledali, kaj vse je zapisano na panojih.

V avli mirnopeškega Muzeja Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka so pripravili razstavo z naslovom Naš škof naš ponos, posvečeno prvi obletnici škofovske posvetitve rojaka dr. Andreja Sajeta. Na razstavljenih panojih, obogatenih s slikovnim gradivom iz njegovega življenja, prikazujejo otroštvo na domačem Velikem Kalu, mladost, preživljanje prostega časa, čas študija in duhovniško pot, vse do posvetitve v novomeškega škofa v mirnopeški župnijski cerkvi sv. Kancijana.

Da so Mirnopečani nadvse ponosni na rojaka, novomeškega škofa, je bilo prejšnjo sredo čutiti prav iz vseh besed in nagovorov – župana Andreja Kastelica, domačega župnika Janeza Rihtaršiča, avtoric razstave Anice Levstik in Mojce Lužar ter vodje muzeja Ljudmile Bajc, ki je z njima sodelovala pri izboru vsebine, predstavljene na panojih. »Ko me še danes kdo vpraša, kaj pa je zdaj Mirna Peč pridobila, ko imate škofa, jim rečem: Nič ni pridobila, izgubila je. Dali smo vam ga, podarili smo ga, da ni samo naš, ampak je tudi vaš,« je bil malo hudomušen župnik.

SREČAL SE JE S TREMI PAPEŽI

Kot sta povedali avtorici, sta vire našli tako v tiskanih medijih kot po spletu, v literaturi, veliko zgodb pa so jima zaupali ljudje, ki poznajo Andreja Sajeta od mladih nog in pozneje v življenju, med njimi sta posebej omenili njegovo družino – sestro Marjetko, brata Draga in njegovo ženo Barbaro Mihaelo. Med zanimivostmi, ki sta jih našli, je bila tudi ta, da se je novomeški škof srečal s kar tremi papeži – Janezom Pavlom II., Benediktom XVI. in Frančiškom. To se jima je zdelo izjemno in tudi o tem je nekaj spominov delil z zbranimi. S papežem Benediktom XVI. se je srečeval, ko ta še ni bil papež, saj je v hišo, v kateri je stanoval med študijem, prihajal ob četrtkih, ko je bila maša za nemške romarje. S papežem Janezom Pavlom II. se je srečal ob njegovem prvem obisku v Sloveniji. Takrat je bil Saje tajnik na škofiji v Ljubljani in se je med njegovim obiskom izselil iz svoje sobe, da je v njej spal nadškof Alojzij Šuštar, papež pa v njegovi sobi. In ko je zgodaj zjutraj v kapeli maševal z organizatorjem papeževega potovanja, je vanjo kar naenkrat vstopil papež: »Kar otrpnil sem, kaj zdaj, saj nisem bil navajen, da k maši pride papež. A on je le rekel, naj kar mirno nadaljujeva.«

Zelo ga je navdušilo letošnje poletno srečanje s papežem Frančiškom, ko so z njim približno 45 minut preživeli trije škofi. »Pogovarjali smo se kot stari znanci. Vprašal nas je, kako se počutimo, kaj delamo, kakšne skrbi imamo, kako živimo, on pa je denimo dejal, da ga boli noga in da težko hodi. To prisrčno srečanje si bom zapomnil za vse življenje,« je orisal nadškof Saje.

NAJPREJ ŠTUDIJ GRADBENIŠTVA

Razkril je tudi, kaj je sprva želel postati. Najprej se je vpisal na študij gradbeništva, a se je kmalu premislil. »Rektor semenišča mi je rekel, da sem se upiral božjemu klicu. Da sem bil povabljen za gradbenika, a da nisem dobro razločeval – tudi duhovništvo je namreč gradbena smer.« Dejal je, da ga je božji klic vznemirjal že med služenjem vojaškega roka, a je to odrival na stran. Imel je namen biti inženir, morda prometnik na železnici ali gozdarski inženir. »Ampak ta glas je bil tako močan. In sem rekel: če je to božji glas, se bom odzval. Naredil bom, kar lahko, Bog pa bo naredil še svoje.«

Na prijetem dogodku je tudi mlada voditeljica Eva Zupančič nanizala nekaj drobcev iz škofovega življenja, ki sta jih avtorici zbrali ob pripravi razstave. Njegova sovaščanka Vida se denimo spominja, kako so jo vsak dan otroci peš mahnili proti šoli. Iz teh časov se Andreja Sajeta spominja kot preudarnega fanta, ki je že takrat znal pomiriti marsikatero mladostniško vragolijo. Bil je kako leto starejši od drugih in je veljal za nekakšnega vodjo na poti. Če je bilo treba gaziti po visokem snegu, je šel prvi, naredil zasilen gaz in drugi so stopali po njegovih stopinjah. Po navadi je izbral krajšo pot, da so bili čim prej na cilju. Njegovi osnovnošolski učiteljici Anici je vse do danes v spominu ostala podoba prijetnega, rahlo nasmejanega fanta iz druge šolske klopi tik ob steni pri vratih. Bil je marljiv, uspešen učenec, ki nikoli ni izstopal drugače kot z znanjem.

Razstavo je finančno omogočila domača občina, panoje je oblikoval Bojan Žičkar, na ogled pa bo do 31. januarja prihodnje leto. Nastopil je moški pevski zbor Rožmarin, v katerem je nekoč prepeval tudi škofov oče Drago, da je bilo druženje potem še prijetnejše, pa so poskrbele neutrudne članice Društva podeželskih žena Mirna Peč.

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista 13. oktobra 2022

Besedilo in fotografije: M. Žnidaršič