Ljudje ob Kolpi: Radko Polič

24.11.2022 | 11:00

Ljudje ob Kolpi: Radko Polič
Radko Polič

Radko Polič

Ljudje ob Kolpi: Radko Polič
Na misiji v Berlinu

Na misiji v Berlinu

Radko Polič, jugoslovanski častnik, novinar, pisatelj
Rojen 23. novembra 1919 v Rožnem Dolu (pri Semiču), umrl 14. julija 1988 na Stražnjem Vrhu (pri Črnomlju)

S šolanjem je pričel v rodnem Rožnem Dolu, kamor se je družina preselila zaradi očetove službe pri železnici. Nadaljeval je v Novem mestu, gimnazijo z maturo pa konča na Ptuju. Šolanje nadaljuje v Beogradu, saj se odloči za vojaški poklic in obiskuje Vojno akademijo. K hiši pride za služkinjo lepa Črnomaljka Miljeva in vsi moški pri hiši se zaljubijo vanjo, Radku pa na koncu uspe večna ljubezen. Kot zelo navdušen komunist (takrat) da prvorojencu ime Vasilij (Vasko je upokojen sodnik Vrhovnega sodišča). Tako je namreč ime tudi sinu Josipa Visarjonoviča Stalina. Po informbiroju to sicer obžaluje, a kaj veliko ni bilo mogoče narediti. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se vključi v NOB in velja za enega najpomembnejših organizatorjev odpora na grosupeljskem koncu. Družina preživi vojno večji del v Beli krajini pri sorodnikih, zadnje tedne pa jih evakuirajo v okolico Reke. Radko dočaka konec vojne v Beogradu kjer sodeluje pri vzpostavljanju nove vlade. V partizanih se prične tudi Radkova novinarska pot, saj je tudi urednik Slovenskega poročevalca in dopisnik Naše vojske. Po koncu vojne se z družino vrne v Beograd, kjer opravlja pomembne funkcije v štabu Jugoslovanske armade. Dve leti (1950-51) je tudi vodja Jugoslovanske vojaške misije v Berlinu, ko med drugim uspešno preživi poskus atentata nanj in na vso družino. Črnogorski šofer udbovec (vsi varnostniki na misiji so Črnogorci) jih pripelje pred ruske vojake pri Brandenburških vratih in pobegne. Polič prisebno sam prevzame vožnjo avtomobila in ruski vojaki, ki s strojnicami streljajo na blindiran avtomobil, pri atentatu niso uspešni. Sin Radko Polič-Rac (umrl septembra 2022) opisuje tudi poskus ugrabitve vseh treh otrok – varuška jih poskuša spraviti na rusko območje Berlina, a ji fantje uidejo iz tramvaja tik pred razmejitveno črto. Poliču so v diplomaciji odprta vsa vrata in so pogosto vabljeni na družabna srečanja. Rac meni, da tudi zato, ker naj bi bil predsednik nemških socialdemokratov Willy Brandt (pozneje zvezni kancler) malce zaljubljen v njihovo mamo Miljevo, ki je tudi sicer veljala za lepotico. Ne da bi (takrat) poznal vzrok, je nenadoma razrešen funkcije vodje misije in poklican v Beograd. Ko Tito obračuna z Milovanom Djilasom, sledijo čistke v vojski in državnih organih in žrtev takšne razrešitve je tudi Radko, ki mora položaj (in Beograd) leta 1954 nenadoma zapustiti. Iz vojaške službe je demobiliziran s činom polkovnika. Zgroženi (a srečni, da se jim ne zgodi Goli otok …) se za nekaj časa vrnejo k sorodnikom v Črnomelj (kjer so že preživljali vojni čas). Ko Radko po intervenciji Vide Tomšič dobi službo glavnega urednika Radia Ljubljana, se družina preseli v Ljubljano. Pozneje postane pomočnik republiškega sekretarja za kulturo in nato do upokojitve opravlja delo ravnatelja Muzeja ljudske revolucije.

Po upokojitvi je živel v zidanici na Stražnjem Vrhu in se ukvarjal s publicističnim delom. Sin Vasko, ki dokonča njegovo zadnjo knjigo, meni, da očetova nenadna smrt nikoli ni bila pojasnjena, saj so bile okoliščine zelo čudne. Umre v začetku »slovenske pomladi«, ki si jo je tako želel.

Napisal je več knjig, večino vezanih na čas NOB in velja podobno kot Lado Ambrožič – Novljan za pisca, ki ima trezen, objektiven pogled na čas vojne in revolucije ter ne pretirava s poveličevanjem in polepševanjem takratnih dogodkov.

Njegova dela:
Čudežna pomlad
, 1959 (1. del trilogije),
Žita zorijo
, 1960 (2. del),
Sonce in ceste
, 196, (tretji del),
Ilova gora
, 1961,
Partizanovi obiski
, 1964,
Včeraj in jutri
, 1965,
Dobra reka
, 1967,
Belokranjski odred
, 1975,
Spoznanja
, 1983,
Gospod polkovnik & Berliner Trač
(soavtorsto: Radko in Vasilij Polič), 1997 

Radko Polič je tudi oče treh uspešnih sinov: vrhovnega sodnika Vasilija Poliča – Vaska, igralca Radka Poliča – Raca (umrl septembra 2022) in znanstvenika dr. Svetozarja Poliča - Cvere (umrl 2021). Vsi trije se ukvarjajo tudi s pisateljevanjem in igranjem v gledališču in filmu. Rac je bil seveda celo kariero profesionalni igralec.

Boris Grabrijan

Galerija

_zzpolic (1)
_zzpolic (2)
_zzpolic (3)
_zzpolic (4)
_zzpolic (5)
_zzpolic (6)
_zzpolic (7)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava