DL: Portret tedna - Damjana Vraničar

15.11.2022 | 14:15

DL: Portret tedna - Damjana Vraničar

Prvega septembra je Damjana Vraničar po petnajstih letih oziroma treh mandatih končala ravnateljevanje Osnovne šole Loka, največje šole v črnomaljski občini, in delo prepustila mlajšemu kolegu, domačinu, ki se je iz Novega mesta vrnil v domači kraj.

Spodbudno mu je v sproščenemu pogovoru, takšnem, s kakršnimi je kot prva med enakimi vsa ta leta nagovarjala tudi svoje sodelavce, dejala, da novi ravnatelj stopa v »težke čevlje«, ki jih ni hotel obuti nihče znotraj kolektiva, čeprav izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, najbrž zavedajoč se »gradbenega« bremena. Nasledniku je zaželela iznajdljivost, pokončnost in uspešno prilagajanje na šestih lokacijah raztresenega pouka najmanj še dve leti, preden bo na Loki zgrajena nova učilna zidana.

Skozi njena vrata, domačini ji pravijo »spodnja šola«, je učiteljica Damjana prvič stopila leta 1989 – vmes je nekaj časa poučevala v tudi na OŠ Semiču, ko je bila po sklepu takratne Skupščine občine Črnomelj enovita šolska stavba Mirana Jarca (znana kot zgornja) razdeljena na dve šoli.

Damjana je po končani Pedagoški fakulteti leta 1983 (prej je obiskovala vzgojiteljsko šolo) pridobila naziv učiteljice razrednega pouka, leta 1991 pa se je vpisala na študij ob delu in pridobila diplomo profesorice razrednega pouka. Pravi, da so bila to inovativna leta tudi v šolstvu, izziv pa je kot vodja študijske skupine za Dolenjsko in Belo krajino našla v skupini, ki je preverjala novi učni načrt za tretji razred devetletke. V tem času bi kurikulum osnovne šole spet potreboval temeljito prenovo, pravi.

Pred prevzemom funkcije je bila pet let pomočnica ravnateljice, zato je bila odločitev za vodenje šole nekoliko lažja. Leta 2007 je nastopila prvi mandat v času, ko so zidovi nove stavbe že kazali zijajoče razpoke, projekt pa je šel svojo pot do leta 2014, ko so se začele prve priprave na gradnjo. Čeprav je imela ob nastopu funkcije za seboj nekaj več kot polovico delovne dobe, se je še kako dobro zavedala, da so pridobljene izkušnje v razredu samo krhka podlaga na zahtevni poti ravnateljevanja in da je na novem začetku. Ravnatelj je namreč pedagoški vodja in poslovodni organ, ki skrbi tako rekoč za vse, kar se na šoli dogaja. Ravnateljevanje je način življenja, ugotavlja, in k sreči je imela za predano vodenje šole podporo družine, odraslega sina, hčerke in moža.

»V tem času se je na šoli zaposlilo 35 učiteljev in 14 tehničnih delavcev od skupaj 80, kolikor jih je v kolektivu,« je izračunala. Nove zaposlitve so navadno povezane z upokojitvami, mlajši pa sčasoma postajajo nova pedagoška baza. Danes odnosi znotraj kolektiva vse bolj temeljijo na posamezniku, ki želi biti pomemben, kar je sicer prav, a kljub temu mora posameznik slediti skupini, viziji šole, timskemu delu, razmišlja Vraničarjeva.

Tudi pouk je pred 39 leti potekal povsem drugače kot zadnja leta. »Predvsem sta se spremenila metodologija in zahteve staršev, učenci pa potrebujejo nove didaktične pristope, s katerimi učinkujemo na osebnost z namenom, da bi dosegli želene vzgojne cilje. Tudi vloga učitelja je bila v začetku moje službene poti bolj cenjena, odnos učitelj – starši pa popolnoma drugačen. Takrat so starši učitelju za sveto verjeli, danes pa prihaja do nezaupanja v šolstvo, z večno dilemo, ali je učitelj ravnal prav ali ne. S tem starši otroku ne prispevajo, da bi zrastel v odgovorno osebo,« razmišlja.

V začetku njenega poučevanja je imel razred 32 učencev, avtoriteto in avtonomijo pa so učitelji dosegali z disciplino, ki je bila samoumevna. Danes učenci, tudi tukaj je razlika očitna, potrebujejo več individualnega pristopa, včasih pa je bila olika razreda skupinsko delo.

A ne glede na vse so v šoli najpomembnejši učenci. Šola brez učencev ne obstaja, učitelji so na šoli zaradi njih. Učitelj, ki se stalno izobražuje, je dober učitelj, pravi Damjana, ki bo ostala del kolektiva še do aprila, ko se bo upokojila, do takrat pa bo poučevala v podaljšanemu bivanju, ki jo bo nekoliko spominjalo na zgodnja osemdeseta, ko se je »mulariji« odzivala na »tršicaaa«.

Seveda, če bo ravnatelj potreboval njeno pomoč, mu je ne bo odklonila. Tudi med gradnjo nove šole, odprli naj bi jo leta 2024, kar si šteje za največji dosežek večletnih prizadevanj. »Če mi bo zdravje služilo, gotovo pridem na odprtje, ne glede na to, ali bom takrat v družinskem vinogradu, z vnuki, na izletu ali na kakšnem pohodu,« se nasmeje.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 29. septembra 2022

Milan Glavonjić

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

13d nazajOceni vl 

Mislim, da v današnjih časih, ko je učitelj manj vreden, vsaka pohvala prav pride. Roko na srce, tudi s pohvalami pa moramo vseeno biti vsaj malo "redkobesedni" saj se je v toliko letih ravnateljevanja nabralo tudi nekaj črnih pikic. To je človeško enostavno normalno in so zato vseeno take in drugačne pohvale na mestu, samo "predebele" ne smejo biti. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava