DL: Portret tedna - Slavko Podboj

2.10.2022 | 18:40

Da je Trebnje pred tremi desetletji dobilo mestne pravice, ima veliko zaslug tudi Slavko Podboj, ki je bil takrat predsednik krajevne skupnosti. Vseskozi si je prizadeval za napredek kraja in danes ponosno ugotavlja, da se je življenje v Trebnjem v marsikaterem pogledu precej spremenilo na bolje. Ob 30. obletnici mesta Trebnje so mu na slavnostni seji ob prazniku Občine Trebnje za izjemen prispevek k razvoju in prepoznavnosti občine podelili laskavi naziv častni občan.

»Status mesta ti da eno hrbtenico, na katero lahko obesiš nadaljnji razvoj,« pravi Podboj in nadaljuje, da je bilo pred tridesetimi leti kar težko prodreti z idejo, da Trebnje postane najmlajše slovensko mesto. S člani sveta krajevne skupnosti so se zavedali, da Trebnje leži na dobri geostrateški poziciji in ima vse atribute za hiter razvoj. »Imeli smo avtocesto, železnico, celo tromostovje kot v Ljubljani, kajti prek Temenice gredo trije mostovi. V naselju Pekel je bilo zasebno letališče; v šali sem takrat dejal, da samo še Temenico naredimo plovno, pa smo velemesto,« z nasmeškom na obrazu pove Podboj.

Priznanje častni občan mu zelo veliko pomeni. Ko je tri mandate vodil Krajevno skupnost Trebnje, ni niti pomislil, da ga bo kdaj doletela takšna čast. Ponosen je, da je bil obkrožen z ljudmi, ki so prav tako stremeli k razvoju občine. »Da bi še bolje spoznali potrebe in želje drugih, smo imeli seje sveta krajevne skupnosti po različnih vaseh. Vaščani so bili tega zelo veseli in so nam vedno pripravili izjemno pogostitev,« se tistih časov, ko so bili ljudje bolj povezani med seboj, spominja Podboj.

Otroška leta je sicer preživel v Žužemberku, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, po končani Gimnaziji Novo mesto pa se je vpisal na upravno šolo v Ljubljani. Njegova prva zaposlitev je bila na Občini Trebnje, štipendist katere je bil. Kmalu se je tudi preselil v Trebnje, kjer živi že 46 let. Zaradi odprtega značaja se je hitro vključil v trebanjsko družabno življenje. Bil je med pobudniki ustanovitve košarkarskega kluba, ki je pozneje igral v prvi slovenski ligi.

Poleg športa ga je vedno zanimala tudi umetnost. Že v osnovni in srednji šoli se je priključil dramski skupini, kajti vedno je rad nastopal in zabaval ljudi. Na njegovo pobudo je bilo pozneje veliko smeha tudi v oddaji Modra kronika, ki se je vrtela na dolenjskem radiu Studio D. Takratni direktor Uroš Dular je pristopil k njemu s prošnjo, ali bi pripravil radijsko oddajo, ob poslušanju katere bi se lahko pošteno nasmejali. »Ko sem enkrat prebiral zadnje strani Dolenjskega lista, v katerem je bila rubrika preklici, sem dobil idejo, kaj če bi to dolenjsko prepiranje spravili v šaljivo obliko. Zanimive zgodbe, ki so bili že takrat zelo povezane z Romi, smo nato v oddaji obravnavali na satiričen način, nikoli pa nismo bili žaljivi. Tako se je rodil lik Brajdimir, zelo pa se je prijel tudi Krjavelj z Muljave, ki sem si ga sposodil od Jurčiča,« pripoveduje Podboj.

Oddaja se je dobro prijela, pod drobnogled pa so kmalu vzeli vso slovensko dogajanje in ga začinili s ščepcem humorja. Ker so imeli vsi, ki so nastopali v oddaji, posluh, so program obogatili še z glasbenim delom. Prepevali so znane pesmi, te pa so imele drugačna, bolj šaljiva besedila, ki jih je napisal prav Podboj. Še danes mnogi poznajo uspešnice, kot so Gospod Kapan, Dolenjska šmarnica, Ta lepi tvoj kalašnikov …

Kot odličnega pisca besedil ga je k sodelovanju povabil tudi Lojze Slak, ki je predlagal, da bi tudi na Dolenjskem imeli kakšno javno predstavitev domače glasbe in ansamblov. Tako je nastalo kar 15 televizijskih oddaj Boš videl, kaj dela Dolen'c, v katerih je bil s svojo glasbo v ospredju seveda Lojze Slak, predstavili pa so se še drugi ansambli; mnogim je bila ravno ta oddaja odskočna točka za naprej.

Podboj je postal voditelj in humorist na različnih Slakovih nastopih. Zanj je napisal tudi pesmi, kot so Jožice in Jožeti, Moja zidanica pa tudi Čebelar. Za zadnjo pove, da mu je Lojze Slak prinesel kaseto, na kateri je bila posneta melodija. »Lej, če ti bo kaj kapnilo,« mi je rekel. Ko je poslušal nežno melodijo, so mu privreli spomini na star čebelnjak za hišo v domačem Žužemberku, v katerega so kot otroci zahajali. Pod vtisom je takrat precej hitro napisal besedilo za pesem Čebelar, ki je še danes ena največjih uspešnic narodno-zabavne glasbe. Občasno še napiše kakšno besedilo, saj ga prsti še vedno srbijo. Shranjenih ima okoli 90 pesmi; mogoče jih bo kdaj izdal v knjigi.

Z ženo sta se med poletjem preselila na vikend v Dolenjem Kronovem, kjer uživata kot upokojenca, večkrat tudi v družbi obeh sinov in petih vnukov.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 18. avgusta 2022

Rok Nose