DL: Požar na Kuzarjevem Kalu - upepeljen trud več generacij

30.9.2022 | 14:40

'Kje je moj mili dom …?'

'Kje je moj mili dom …?'

Žalostinka za mrtvo hišo

Žalostinka za mrtvo hišo

Od tu naprej je bilo stanovanje.

Od tu naprej je bilo stanovanje.

Neznanska vročina ognja je spreminjala vse v prah in pepel ter v kup železja.

Neznanska vročina ognja je spreminjala vse v prah in pepel ter v kup železja.

Le nebo nad njim. Ob tem spoznanju Jože Klančar živi lažje, ker je  povsod okrog njega veliko dobrih ljudi, ki mu pomagajo v nesreči.

Le nebo nad njim. Ob tem spoznanju Jože Klančar živi lažje, ker je povsod okrog njega veliko dobrih ljudi, ki mu pomagajo v nesreči.

Češnje na dvorišču

Češnje na dvorišču

Postal je na stezi domačega vrta, iz žepa vzel orglice in zaigral. Pod njim, čisto blizu njega, je bila njegova dobra hiša ali tisto, kar je od nje ostalo po nedavnem silovitem ognju, se pravi kup in v njem ožgana, zdrobljena, staljena, upepeljena in ponižana znamenja velikega truda in iskrenega odrekanja več generacij Klančarjevega rodu. Jože, ki je zdajšnji Klančar tu na Kuzarjevem Kalu številka 20 (nad Prečno), je to dopoldne s svojimi zvestimi orglicami povsem nehote zaigral žalostinko za mrtvo hišo, čeprav je ta pesem v drugih časih in v drugačnih dnevih tista znana razpoloženjska Na planincah.

Malo kje vstajajo tako čudovita jutra, ki se potem spremenijo v obetavne dopoldneve, kot na Kuzarjevem Kalu, na katerem so to dopoldne tiho zazvenele orglice. Vsa so lepa ta »kalanška« jutra, ampak eno je bilo drugačno, tako zelo tuje, da bi se mu človekov spomin odrekel za vekomaj, če bi bilo to le mogoče, a mogoče, zdaj po dobrih treh tednih, to še ni. Preveč je bilo vsega hudega tisto torkovo jutro, šestindvajsetega julija letos.

Dim!

»Vsak dan se zjutraj zbudim ob petih. Zdaj, poleti, grem na vrt, pojem nekaj sveže zelenjave in zalijem zelenjavo, potem si pripravim zajtrk. Tudi tisti torek je bilo tako. Po zajtrku sem šel do sosedov. Kmalu sem se vrnil domov. Ker se nisem počutil dobro, sem se okoli devetih malo ulegel in zaspal, ampak nisem spal dolgo. Zbudil sem se že čez kakšnih petindvajset minut. Groza je, če se zbudiš v takem, da je, ko odpreš oči, vse okrog tebe tako črno, da ni signala v tvojih možganih, možgani pa so 'zamrznjeni'. S takim občutkom sem se zbudil. V prsih me je žgalo in tiščalo. Vedel sem, da je vse okrog mene dim. Vlekel sem se iz prostora in se zvalil po stopnicah na vrt ter se po vrtu vlekel še bolj vstran. Ampak takrat sem se spomnil, da sem brez telefona. Na obraz sem si dal vlažno krpo in se odplazil nazaj v hišo; plazil sem se, saj če bi stal, bi bil še bolj v dimu. Privlekel sem se noter. Stegnil sem roko kar nekam v prazno – in prijel naravnost za telefon. Potem sem se spet s skrajnimi močmi vlekel iz hiše na vrt,« je omenjenega dopoldneva, ko so od požara minili že približno trije tedni, pripovedoval Jože.

Z vrta je takrat poklical gasilce, kot se spominja; oglasili so se policisti. Vprašali so ga, ali je bil razen njega v hiši še kdo. »V hiši je živela tudi hčerka z družino. Ampak policistom nisem mogel povedati, ali je v hiši še kdo. Šel sem pogledat, nikjer nisem videl hčerkinega avtomobila in to je pomenilo, da v hiši ni bilo nikogar razen mene. V tistem je ponovno poklical policist in takrat sem mu lahko že povedal, da v hiši ni bilo nikogar razen mene,« se spominja.

Vzor Evropi

Kot pravi Jože, so mu ljudje hitro ponudili pomoč. »Še isti dan so ukrepali. Novomeški župan Gregor Macedoni s svojimi sodelavci na občini je takoj organiziral akcijo prek občine. Predsednik Krajevne skupnosti Prečna Mario Krapež se je tudi tako zavzel prek krajevne skupnosti, kot da se je njemu zgodilo to, kar se je meni. Tudi iz Rdečega križa je prišla pomoč; Marjanca Glavanova (Marjana Meznarčič iz Prečne, predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Prečna, op. M. L.) je takoj začela organizirati pomoč. Že naslednji dan po požaru sem imel več kot sto klicev, ljudje so me spraševali, kako mi lahko pomagajo. Od vsepovsod se oglašajo ljudje – ribiči, lovci, moji hribolazci, veliko vseh – in mi želijo pomagati, tako da res vidim, da nisem sam. Lahko rečem, da to, kolikor sta župan Macedoni in predsednik Krapež zdaj naredila zame, je lahko vzor. S takimi ljudmi pa je Slovenija lahko vzor Evropi. To, da so se tako zavzeli za nekega navadnega človeka – to je ta velika stvar. Če bi se na tak način vsa Evropa odzvala v Ukrajini, bi bila ukrajinska kriza že kdaj rešena, na žalost pa je zdaj to, kar se dogaja z Ukrajino, sama politika in iskanje materialnih koristi,« je za pomoč hvaležen Jože, ki ob svoji osebni nesreči razmišlja tudi o stiskah sveta.

»Mestna občina Novo mesto, Krajevna skupnost Prečna in krajevna organizacija Rdečega križa Prečna zbirajo sredstva za nakup bivalnega kontejnerja za Jožeta Klančarja s Kuzarjevega Kala, ki mu je požar konec julija v celoti uničil stanovanjsko hišo. Jožetu lahko pri nakupu bivalnega kontejnerja, ki mu bo do ustrezne sanacije pogorišča omogočil začasno prebivanje, pomagate z nakazilom na račun, ki ga je za ta namen odprla krajevna organizacija Rdečega križa Prečna. Pridobivanju sredstev se bo z organizacijo letošnjega Dobrodelnega županovega teniškega turnirja, ki bo 10. septembra 2022 potekal na igriščih Teniškega kluba Portovald, pridružila tudi Mestna občina Novo mesto,« so sporočili z občine. (op. ur.: Medtem je turnir že potekal, na njem so za Klančarja zbrali osem tisočakov.)

Ob taki pomoči organizacij po Jožetovih besedah pomagajo tudi domačini posamično in organizirano; takoj ob nesreči so prihiteli na pomoč. V prvih dneh so odpeljali na odpad več kot osem ton ožganega železja. Celotno akcijo je organiziral Andrej Papež.

Gasilci med »šrapneli«

Ko je v tistem nesrečnem torkovem jutru začelo goreti, so po klicu zelo hitro prišli na požarišče gasilci, pravi Jože. Vodo so zajeli tudi iz njegovega vrtnega bazena; ko je vode tam zmanjkalo, so jo vozili s cisterno v ta bazen in spet od tam gasili. Uporabili so tudi vodo iz bazena pri sosedovih. Gasilci so imeli težko in nevarno delo. »Ne samo da je bila vročina, oni so morali biti v varovalnih oblekah, z opeke so se zaradi visokih temperatur lomili ostri kosi in leteli naokrog kot šrapneli,« pravi Jože, ki sicer vseh podrobnosti o gašenju ne pozna, ker so ga reševalci kmalu odpeljali v novomeško bolnišnico.

Naprej!

Gasilci so reševali, kar so lahko reševali. Toda hiša, delno lesena in delno zidana, je očitno gorela nezadržno, kot je videti zdaj v teh dneh, ko je sicer že zdavnaj ugasnila zadnja žerjavica, ostal pa je kup ožganega in staljenega materiala. Nikoli najbrž ne bo vedel nihče, niti Jože, ki je gradil in opremljal svoj dom, kaj vse je zgorelo. Že zdaj, ko na hitro pregleduje, česa nima več, pa ve gotovo, da so zgoreli avtomobil, dva štirikolesnika, od teh eden manjši, otroški, ter številni stroji in veliko orodja. Jože je namreč praktičen, poln tehničnih zamisli, kot se ga je dalo spoznati med nedavnim pogovorom, človek, ki uspešno jemlje v roke vse, od navadne ročne pile in žage do sodobnega aparata za najfinejše varjenje, in imel je veliko opreme za uresničevanje svojih zamisli. To je njegova izguba materiala. Ampak tu so še druge in drugačne izgube. »'Dedi, kaj pa moje igračke?'« je rekla vnukinja Urška. Ni rekla očitajoče, ne, bila je žalostna. To me je pri vsem, kar smo izgubili, najbolj prizadelo,« pravi Jože. Na videz trd in neizprosen mož jeklen, se je v svoji in družinski veliki nesreči in žalosti razveselil nečesa, čemur marsikdo ne bi prisodil veliko pomena. »Najbrž sta bila takrat, ko je gorelo, v hiši Miki in Nana. To sta naša dva muca. In zdaj sta že tukaj, pravi čas sta se takrat umaknila pred ognjem. Zelo prijazna sta. Najprej ju nahranim, potem ju moram še malo popestovati. Nana je stara toliko kot naš vnuk, enajst let,« je povedal Jože in se ozrl malo vstran in v daljavo doli čez domačo hišo, ki ji je bil malo prej zaigral na orglice, in dolgi ožgani trami so štrleli nad pogoriščem in nekam v nebo in iz nekdanje kuhinje so zdaj, zdaj prav sem med nas kot v neki svoji nam neznani žalosti priletele ose, ki jih vse od požara naprej vodi pot, kot v objokovanje človekove nesreče, tam skozi, kjer so pred kratkim še bila hišna vrata in okna.

To hišo, v kateri so Jožetovi starši odprli gostinski lokal Kmečki hram, Jože pa je v njem nekaj časa nadaljeval gostinsko dejavnost, to poslopje torej, ki mu je ogenj vzel materialno podobo, ne pa tudi duše, bodo kot ožgani kup stvari odpeljali. Jože pravi, da so se v družini dogovorili, da bodo na tem mestu postavili novo, verjetno montažno hišo.

In, tako se pač dogaja v človeških življenjih, v novo hišo bodo njeni stanovalci postavili stvari. Marsikaj bo sčasoma tako prišlo vanjo. V njej pa žal ne bo pokalov z različnih tekmovanj, družinskih spominkov in albumov z družinskimi fotografijami; od fotografij očeta in mame je Jožetu ostala samo slika na nagrobnem spomeniku. V hiši ne bo, med drugim, ene klavirske harmonike, enega dvovrstnega pianina in dveh diatoničnih harmonik, ker so vsa ta glasbila zgorela. Od treh »frajtonaric, ki jih je imel v hiši, mu je ostala samo ena. Ko jo je po požaru vzel v roke, je iz nje tekla voda. Strune pa še zvenijo, še se sliši glas harmonike. Življenje (harmonike) je močnejše od smrti. Nedavnega dopoldneva z orglicami žalostinko za svojo mrtvo hišo, in nekega jutrišnjega dne s to srečno harmoniko isto melodijo, tedaj zvenečo veselo, v pozdrav novi hiši! Naj bo ta jutri kmalu! Z omenjeno akcijo dobrih ljudi in s tistimi, ki bodo še sledile, gotovo bodo še sledile, je, tako se zdi, ta srečni jutri Klančarjevih na Kuzarjevem Kalu mogoče vendarle že blizu.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 18. avgusta 2022

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava