140 let od prenehanja obratovanja železarne Gradac (12. april 1856 - 1. avgust 1882)

13.8.2022 | 11:45

Železarna Gradac (1858-1882) Avtor fotografije, posnete okrog leta 1870, je neznan. Originalno fotografijo hrani Belokranjski muzej Metlika

Pričujoča informacija se nanaša na zelo natančno razmejeno preteklost, v kateri je imel Gradac z avstrijsko deželo Štajersko - pri tem je mišljeno nekdanje in od leta 1938 z Leobnom združeno mesto Donawitz - zelo tesne "gospodarske vezi", ki pa so žal trajale le približno četrt stoletja. Kljub temu bi se lahko reklo, da ta kratek zgodovinski izsek tako za kraj kot tudi za njegov markantni simbol, kompleks gradu, nedvomno pomeni najbolj dinamično in verjetno tudi najznamenitejše zgodovinsko obdobje.

Železarna

To obdobje se je začelo z izgradnjo za tiste čase sorazmeroma precej velike železarne, katere ustanovitelj in lastnik je bil ponekod v Avstriji tudi danes znan in spoštovan industrialec gospod Franc vitez pl. Friedau ml., med drugim tudi na osnovi poznejših poimenovanj nekaj ulic po njem (Friedau- ali Fridaustrasse), in sicer v naslednjih mestih: Leoben, Vordernberg, Ybbs an der Donau, Weigelsdorf, Liezen in morda še kje.

Predno je bilo z izgradnjo omenjene tovarne sploh možno začeti, je moral Franc vitez pl. Friedau ml. zaradi precej izsiljevalske kupoprodajne pogodbe z dne 12. aprila 1856* od dotedanjih lastnikov baronov Gusičev, ki so se v Gradac priselili iz sosednje Hrvaške in bili plemiški gospodarji kraja, njegovi graščaki, vse od leta 1661 ali skupaj 195 let, odkupiti celotno gospostvo Gradac vključno z obema inkorporiranima posestvoma Vinico in Dominičem vred. Imetje v samem Gradcu je poleg ostalih okoliških zemljišč v glavnem zajemalo dotlej negovan park na vzhodnem okljuku, imenovanem Tropinek in kjer naj bi sicer stala načrtovana tovarna, ter grajsko poslopje s še nekaterimi drugiimi objekti na zahodnem okljuku reke Lahinje. Struktura in površine vseh odkupljenih zemljišč so obsegale (1 Joch = 0,5755 ha): 600 Joch (345 ha) gozdov (velike površine teh gozdov so bile tudi blizu Vahte na Gorjancih), 300 Joch (173 ha) njiv, 84 Joch (48 ha) travnikov in 22 Joch (13 ha) vinogradov.

Izgradnja tovarne, ki je bila torej locirana tik ob bregu na vzhodnem okljuku reke Lahinje, je trajala manj kot dve leti. K temu je nedvomno v precejšnji meri pripomogla ta ugodnost, da je bilo možno skoraj ves gradbeni material zanjo najti na samem gradbišču, in to ne le kamen, ampak tudi apnenec za pripravo apna oz. malte in glino za izdelavo opeke, le pesek je bilo treba dovažati z bregov približno eno uro oddaljene reke Kolpe.

Z obratovanjem je tovarna začela na dan 1. januarja 1858. Sprva je bilo načrtovano, da bi to bila le talilnica, namenjena za izdelavo surovega železa, s katerim naj bi oskrbovala Friedauovo glavno železarno v Donawitzu, vendar je bila že naslednje leto k njej dograjena tudi livarna.

Zaradi precejšnje razpršenosti bolj ali manj površinskih nahajališč železove rude na območju skoraj celotne Bele krajine, brez da bi kje v bližini obstajal tudi kak pravi njen rudnik, bi bila železarna teoretično lahko postavljena tudi v katerem drugem kraju na njenem območju. Vendar pa je o mikrolokaciji tovarne prav v Gradcu odločala precej ugodna lega v bližini na sosednjem zahodnem okljuku reke Lahinje razpoložljivega in prostornega gradu. Kajti načrtovano je bilo, naj bi bilo neko takšno poslopje v prvi vrsti namenjeno za potrebe stalne nastanitve sorazmeroma precej velikega števila raznih železarskih strokovnjakov in drugih delavcev, vključno z njihovimi morebitnimi družinskimi člani, ki naj bi bili zaradi premajhne nagnjenosti domačinov do opravljanja zahtevnejših in napornejših del priseljevani z območja avstrijskih zgornještajerskih železarn.

Tako kot leta 1935 ob nastanku posnetka (gl. zgoraj) je po franciscejskem katastru iz leta 1824 območje gradu Gradac s pomožnimi objekti na dvorišču izgledalo že tudi v obdobju 1856-1882. Družina Homač je verjetno prebivala v nadstropju nizkega dela gradu. Za stavbo na nasprotni strani dvorišča pred vhodom v park leži grajski vrt, ki naj bi ga Anton Homač med drugim koristil tudi za svojo vrtno šolo (gl. Novice, 18. november 1868).

Pri pregledovanju cerkvenih knjig (rojstev, porok in umrlih) podzemeljske fare, h kateri 2 km oddaljeno naselje Gradac spada že stoletja, sem v njih skozi obravnavano obdobje na hišni št. 1, ki je bila tiste čase dodeljena grajskemu poslopju, naletel na preko 100 neslovensko glasečih se priimkov (na primer: Köller, Winter, Berghaus, Hönigmann, Kreisel, Loser, Fidler, Pöller, Hruby, Homatsch, Husslik, Ploteny itd), preko 60 je bilo takrat njihovih novorojencev, okrog 40 ljudi pa je tu umrlo in za vedno ostalo v Beli krajini.

Med novorojenci na naslovu Gradac št. 1 je bil tudi poznejši in domala po celi Evropi precej znan slikar Adolf Pirsch (1858-1929), čigar starša Johan Pirsch in Jožefa Kauzhammer sta se v Gradac priselila domnevno iz Vordernberga ali njegove bližnje okolice. Opisov o Adolfovi bogati in uspešni umetniški karieri je na razpolago več, tudi na spletu. Med njegovimi številnimi slikarskimi stvaritvami je vsekakor treba omeniti portreta papeža Leona XIII. in avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. z začetka prejšnjega stoletja, s katerima je tedaj v Evropi tudi najbolj zaslovel.

V gradaški železarni je bolj ali manj stalno delalo okrog 50 priseljenih delavcev. Domačinom in ljudem iz drugih krajev Bele krajine (domnevno več kot tristotim) pa so bila poverjena razna pomožna opravila, vključno z nabiranjem železove rude in transportom. Po odloku vojaškega erarja se je železarna večji del njenega približno četrtstoletnega obratovanja ukvarjala s proizvodnjo litine za strelivo, občasno pa tudi raznega komercialnega blaga kot na primer železnih ograj, vlitih nagrobnih spomenikov, železnih križev, parkovnih klopi, kanalizacijskih pokrovov, raznih vrst strojnih delov itd. V poznejših letih svojega obstoja je izdelovala posebno trde projektile za preboj ladijskih oklepov in bila pri tem precej uspešna.

Dolgoletni direktor tovarne že od prvega dne dalje, ko so jo začeli graditi, je bil zelo spoštovan in cenjen strokovnjak in dobrotnik gospod Anton Homatsch (Homač), ki je zadnjih 8 let svojega življenja v 2 km oddaljeni Ljudski šoli Podzemelj z veliko vnemo opravljal tudi funkcijo predsednika Krajevnega šolskega sveta ter se hkrati vseskozi izkazoval kot njen zelo prizadeven donator (učila, učbeniki, sadike za šolski vrt itd). Umrl je 8. junija 1881 v starosti 61 let, kar je bilo le dobro leto pred prenehanjem obratovanja železarne Gradac.

To se je zgodilo na dan 1. avgusta 1882, ko jo je odkupila Avstrijska alpinska montanska družba, ki je še uporabne stroje in naprave iz nje prepeljala v Donawitz, medtem ko je gradbeni material od razrušenih stavb razprodala domačinom. Za morebitno nadaljnjo ohranitev tovarne njen novi lastnik ni kazal prav nobenega zanimanja, predvsem zaradi takorekoč popolne prometne odmaknjenosti Bele krajine od sveta, ki je železniško povezavo z njim dočakala šele leta 1914.

Ne samo zaradi svetovnega borznega kraha spomladi leta 1873 in njegovih posledic, ampak je bil prejšnji lastnik železarne Gradac Franc vitez pl. Friedau ml. v likvidacijo svojega mogočnega železarskega imperija potisnjen tudi kot neke vrste žrtev vlade. Razočaran se je kmalu potem preselil v Švico (Lugano), kjer je zaradi načetih živcev leta 1888 v starosti 62 let umrl in bil tam tudi pokopan.

O nekdanji tovarni dandanes pričajo samo še naslednji dokazi:

- prikazana in tudi edina ohranjena fotografija železarne;

- okrog oz. v bližini mesta, kjer je stala tovarna, je le še tu in tam po grmičevju možno naleteti na nekaj komaj opaznih sledov;

- še edini nagrobni spomenik iz šestdesetih let 19. stoletja na krajevnem in od središča Gradca približno 1 km oddaljenem pokopališču v Kloštru. Vzidan je v steno tamkajšnje podružnične cerkve Žalostne Matere božje, posvečen pa enemu od delovodij železarne in dvema njegovima sinovoma.

Tropinek – njegovo poimenovanje ni v povezavi s podobnostjo med žlindro in tropinami:

Do nedavnega razkritja kar nekaj desetletij trajajoče zmote o času in motivu poimenovanja okljuka, na katerem so nekoč stali tovarniški objekti (gl. v nadaljevanju tega poglavja), se je k prej navedenim dokazom rado prištevalo tudi ime Tropinek. Do takšnega poimenovanja, kot je v svoji raziskavi o železarni Gradac iz leta 1953, edinem strokovnem gradivu o njej, zapisal zgodovinar Ivan Mohorič, naj bi prišlo od tega, ker so domačini žlindro imenovali tropine. Povezavo med tropinami in žlindro je Mohoriču v članku z naslovom "Železolivarna Gradac v Beli krajini" in objavljenem leto dni poprej (27. novembra 1952) v Dolenjskem listu sicer nakazal Lojze Zupanc, ki ga avtor raziskave z navedbo "Podatki ravnatelja L. Zupanca iz Podzemlja" navaja tudi v seznamu uporabljenih virov.

Prva stavba enorazredne ljudske šole v Podzemlju (posneta okrog leta 1931), v kateri je pouk stekel na isti dan, kot je s svojim obratovanjem začela gradaška tovarna - prvega januarja 1858. Od leta 1880 jo je nekje v bližini krasil "Homačev" šolski vrt.

Uvodnih nekaj stavkov Zupančevega članka se je glasilo takole:

Železolivarna v Gradacu je obratovala od "1850" do 1882. Tovarniški objekti so stali ob reki Lahinji, na "južni" strani graščine v Gradacu. Parcela se danes imenuje Tropinek (tropine — žlindra?). Začetnik železolivarne je bil vitez Friedau, ki se je "preselil v Gradac" potem, ko je kupil gradaški grad z vso grajsko posestjo od hrv. plemiča barona Gušiča . . . (Opomba: "krepko" označene navedbe pomenijo napake, ki jih je bilo nekaj še tudi v nadaljevanju članka).

Glede na to, da je Lojze Zupanc po podatkih spletnega portala Slovenske biografije v letih 1945-1947 kot učitelj in ravnatelj služboval v Gradcu (od belokranjskih šol je bil pred tem od leta 1928 do 1932 v obojni vlogi v službi na Štrekljevcu, v obdobju 1947 do 1954 pa še v Podzemlju), je nekoliko čudno predvsem to, ker je zapisal, da je tovarna stala južno od gradaške graščine, v resnici pa je bilo to severovzhodno od nje. Ivan Mohorič je torej to napačno navedbo, ki ji je v svoji raziskavi dodal še popolnoma nerazumljivo skico, iz Zupančevega članka le slepo prepisal. Naj pripomnim, da ostalima dvema njegovima zgoraj označenima napačnima navedbama ni "nasedel".

V zvezi z obrazlaganjem sicer precej verjetne zgodbe o izvoru besede Tropinek pa se izkazuje - kot je že bilo omenjeno -, da je vseskozi veljala za zmotno. Za nesporno potrditev zmote je moč uporabiti spodaj navedeni izsek iz članka s prve strani nekdanjega časopisa Laibacher Zeitung, ki je bil objavljen 20. novembra 1857 kot informacija o poteku slavja na dan 9. novembra 1857 ob zaključku del pri izgradnji gradaške tovarne:

"Erst im Frühjahre 1856 erkaufte Herr Franz Ritter von Friedau die Herrschaft Gradaz im Bezirke Möttling, und nach kaum 1½ Jahren danach prangt im schönen Tropinek neben dem Schlosse . . . "
"Šele spomladi 1856 si je gospod Franc vitez pl. Friedau pridobil gospostvo Gradac v metliškem okraju in po komaj letu in pol odtlej se v lepem Tropinku
poleg gradu bohoti . . . "

Ključ za odgovor, kje naj bi potemtakem iskali izvor poimenovanja vzhodnega okljuka reke Lahinje z imenom Tropinek, tiči v dejstvu, da je bil ta predel skozi obdobje gospodovanja plemiške rodbine Gusičev v Gradcu po vsej verjetnosti skrbno negovan park s širšimi ali ožjimi ter bolj ali manj urejenimi sprehajalnimi potmi med raznovrstnim drevjem in grmičjem na njem. To je moč sklepati tako po omembi parka v članku "Schmelzwerk Gradatz" (1856) kot tudi po narisu mape franciscejskega katastra za občino Gradac iz leta 1824 z jasno vidnim mostom pod poslopjem gradu preko Lahinje ter vrisanimi peš potmi in stezami skozi območje skiciranih dreves na drugi strani reke. In prav take steze in peš poti se po rusko, morda pa še v katerem drugem slovanskem jeziku, imenujejo tropinka oz. тропинка (gl. Google/prevajalnik in Google/slike). Na osnovi ustnega izročila pa naj bi obravnavani okljuk ime Tropinek morda dobil tudi po tropskih drevesih, ki so jih graščaki naročili iz tujih dežel (gl. članek Andreje Milavec o Gradcu v okviru rubrike Belokranjske razglednice v časopisu Belokranjec, december 1998).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Anton Homač – nenadejano odkritje druge plati zgodovine Gradca v obdobju 1856-1882:

Anton Homač (Homatsch), direktor gradaške tovarne že od prvega dne gradnje, niti v raziskavi zgodovinarja Ivana Mohoriča niti v članku Lojzeta Zupanca sploh ni omenjen. Tako o njem kot o oskrbniku nekdanje Friedauove železarne javnost prvikrat izve šele julija 2010 ob odprtju Muzeja rudnika rjavega premoga Kanižarica. Iz krajšega pojasnila na enem od informativnih plakatov zgodovinarja Janeza Weissa v tem muzeju izvemo, da je Anton Homač v letih 1856 in 1857 v imenu Franca viteza pl. Friedaua za potrebe načrtovane železarne urejal vse formalnosti za začetek izkoriščanja že nekoč prej odkritega nahajališča premoga v Kanižarici. Mimogrede: gradaška tovarna je bila sprva sploh edini odjemalec tega premoga, saj drugih potreb po njem tedaj v Beli krajini niti še ni moglo biti.

Razen treh navedb iz kronike Ljudske šole Podzemelj (gl. Kronika) so bile vse ostale v nadaljevanju predstavljene in povsem nenadejano šele leta 2014 odkrite informacije o življenju in delu, pa tudi smrti Antona Homača, pridobljene preko spletnega portala dLib.si (digitalna knjižnica Slovenije). Na osnovi večine člankov, ki se tako ali drugače nanašajo nanj, lahko sklepamo, da so Homačeva prizadevanja močno presegala okvir osnovnega poslanstva direktorja tovarne v Gradcu, kar se izrazito kaže v njegovi izredni skrbi za dobrobit belokranjskega kmetijstva. Preko skrajšanih in tudi popolnih navedkov si v nadaljevanju lahko preberemo, kaj so o njem nekoč poročali naslednji slovenski časopisi: Kmetijske in rokodelske novice (skrajšano Novice), Slovenec, Slovenski narod in Laibacher Zeitung:

Novice, 1. julij 1863 (ob obisku knezoškofa g. dr. Jerneja Vidmarja v nekaterih belokranjskih farah, ko ga je ob prihodu v faro Podzemelj gospod Homač na kratko povabil tudi na ogled tovarne v Gradcu): "In vrli vodja fabrike g. Homač je rojen Nemec, pošten mož Slovencom, zato ga pa tudi mi Slovenci jako spoštujemo, kajti vsak pošten človek spoštuje narod, med kterim živi".

Novice, 4. november 1863 (iz razglasa nagrajenih gospodarjev): "Anton Homač, oskrbnik fužin v Gradacu in predstojnik metliške kmetijske poddružnice za lepe poljske in vrtne pridelke in pridno pospeševanje murbo- in sviloreje".

Novice, 18. november 1868 (ob zboru poddružnice belokranjske Kmetijske družbe "10. dne t. m. v Gradacu blizu Črnomlja pri vrlem g. Homaču, načelniku poddružničnem"): "Na zadnje je bila nova volitev. Za načelnika je bil izvoljen že prej imenovani, marljivi gosp. A. Homač, ki posebno pohvalo o kmetijstvu zasluži, ker njegovo polje, njegova živina in njegova vrtna šola je vsem za zgled".

Novice, 3. maj 1871 (zahvala iz Metlike): "Za tukajšnji novi šolski vrt so gosp. Anton Homač iz Gradaca" ter gospoda iz Ljubljane in Metlike "dobrovoljno toliko pripomogli, da smo do zdaj že do 900 divjakov in čez 30 cepljencev nasadili."

Novice, 17. maj 1871 (zahvala iz Črnomlja ob delitvi premij za govejo živino): "Naši c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, tako kakor tudi tukajšnji filialni kmetijski družbi, ktere predsednik je visokospoštovani gospod Anton Homač, čegar marljivost in vnetost za kmetijstvo sploh, posebno pa za živinorejo, imamo se zahvaliti, da je letos tudi naš okraj ta obče koristna delitev premij zadela".

Novice, 14. junij 1871 (ob delitvi premij za lepo govejo živino v Črnomlju): Gosp. Anton Homač je 1. premijo za krave (50 gold.) blagodušno najlepši za njegovo prepustil, namreč kravi Janeza Bluta. … Ker tudi denarja od 1. premije za telice (40 gold.) ni hotel vzeti, je bila premija priznana najlepši telici za njegovo gospoda Ignacija Premerja iz Primostka.

Novice, 25. oktober 1871 (ob imeniku dobitnikov bikov iz državne podpore): "Za požlahnjenje živinoreje v okolici metliški je tudi gosp. Homač Anton iz Gradaca dve leti starega bika muriškega rodu na svoje stroške kupiti dal".

Slovenec, 28. april 1874 (s seje centralnega odbora c. kr. družbe kmetijske 19. aprila 1874 v Ljubljani): "Predstojnik podružnice metliške gospod Anton Homač je odboru Kmetijske družbe Kranjske poslal spis, v kterem po obilnih skušnjah na hrvaško kranjski meji razlaga potrebo nove postave za živinske kuge, posebno pa za turško govejo kugo. Odbor je po nasvetu dr. J. Bleiweisa pritrdil tej potrebi".

Novice, 17. januar 1877 (povzetek iz objavljenega dopisa centralnemu odboru družbe kmetijske): "Predstojnik metliške podružnice gospod Anton Homač se v imenu vseh Belih Kranjcev s toplo besedo zahvaljuje odboru, da je v Metliko in Črnomelj poslal prof. Povšeta, ki je ondašnjim gospodarjem lepo po domače in z jasno besedo razkladal važne nauke … . Razsodba tako častna iz ust strokovnjaka v kmetijstvu, kakor je gosp. Homač, more prof. Povšetu pač biti najljubše plačilo za njegov trud".

Slovenski narod, 12. september 1879 (iz zapisnika občnega zbora podružnice kmetijske v Metliki 27. avg.): "Zapisnik naznanja, da so bili g. Anton Homač zopet za prvosednika, gospodje: dekan Aleš, Anton Paulin, Edv. Kuralt, Anton Navratil in Fr. Guštin pa za odbornike izvoljeni. Centralni odbor radosno pozdravlja na novo ustanovljeni odbor podružnice metliške, ki zmirom stoji v prvi vrsti tistih podružnic, katere marljivo opravljajo svoj mandat".

Laibacher Zeitung (Amtsblatt), 19. maj 1880 (povzetek uokvirjene javne zahvale, objavljene v uradnem listu časopisa): Predstojniki treh sosednjih občin: Matija Žugelj (Podzemelj), Mate Urh (Griblje), Johan Mazelle (Gradac) in šolski upravitelj Johan Barle se z izbranimi besedami velikega spoštovanja v imenu celotnega podzemeljskega šolskega okoliša zahvaljujejo plemenitemu darovalcu gospodu Antonu Homaču za večje število poklonjenih raznih cepljenih sadnih sadik, divjakov in cepičev ter plemenitih vinskih trt za nov šolski vrt.

Kronika, 28. avgust 1880: "To šolsko leto se je z velikimi napori napravil tudi šolski vert. Posebna zasluga gre g. A. Homatschu, ker on se je veliko trudil da se je napravil toliko potrebni šol. vert".

Slovenski narod, 28. november 1880 (z občnega zbora kranjske kmetijske družbe): "Metliška kmetijska družba želi, naj bi se njenemu vodju g. Homaču izrekla za njegovo marljivo delovanje zahvala kmetijske družbe, kar se zgodi".

Kronika, 8. junij 1881: "Umerl je gospod Anton Homatsch pervosednik Kraj. šol. sveta Podzemeljskiga in ob enem Kraj. šol. nadzornik – oskerbnik Fridauove tovarne v Gradecu in veliki posestnik v 61 letu svoje starosti po kratki bolezni. Bil je ranjki skozi osem let pervosednik Kraj. šol. sveta. – Opravljal je to službo z vso gorečnostjo in se pri vsaki priliki skazal velikiga prijatla in dobrotnika šoli".

Kronika, 10. junij 1881: "Pokopali smo blagega pokojnika, kojega pogreba se je udeležila vsa šolska mladina in obilna množica ljudi, vsacega stanu. Naj mu bode zemljica lahka!".

Slovenski narod, 10. junij 1881: "Umrl je 8. t. m. zjutraj po kratkej bolezni v Gradci na Dolenjskem gospod Anton Homač, oskrbnik Friedavove tovarne in predsednik metliške kmetijske podružnice. Pokojni, rodom Nemec, bil je vedno miren in pravičen zatorej tudi obče priljubljen in spoštovan".

Slovenec, 11. junij 1881: "V Gradacu na Dolenjskem umrl je 8. t. m., previden s sv. zakramenti, g. Anton Homatsch, oskrbnik tovarne in predsednik krajnega šolskega sveta, v 61. letu svoje starosti. Pokojni, ki je več let za srčno in pljučno boleznijo trpel, bil je zadnji čas izvanredno vesel in dobre volje; še na binkoštni pondeljek je s svojo soprogo si polje ogledoval. Bil je verni katolik in posebno dobrotljiv revežem. Pogreb v petek ob 8 uri zjutraj. Naj v miru počiva!".

Laibacher Zeitung, 11. junij 1881 (uokvirjena osmrtnica Metliške podružnice kmetijske družbe - prevod):

Metlika, 11. junija. Neizprosna smrt je zopet pokosila človeka z najplemenitejšim in najbolj poštenim značajem. V Gradcu je namreč 8. junija v 61. letu svojega življenja umrl gospod Anton Homač, oskrbnik Friedauove železarne, predstojnik metliške podružnice kmetijske družbe, član več kmetijskih društev, predsednik krajevnega šolskega sveta v Podzemlju in zemljiški posestnik. Njegovi posmrtni ostanki so bili včeraj pokopani na pokopališču podružnične cerkve v Kloštru. Tukajšnje prebivalstvo s pokojnikom izgublja enega od najbolj vnetih kmetovalcev, najboljšega svetovalca v vseh življenjskih pogledih in sploh enega od najuglednejših in najbolj spoštovanih mož, ki je skozi svoj ljubeč, ustrežljiv značaj, preko svojega neutrudljivega delovanja in predanosti kot tudi vnetega stremljenja povsod podpiral le dobro in koristno. Tako si je pridobil splošno naklonjenost in spoštovanje, za kar so ob zadnjem shodu vsi člani tukajšnje podružnice kmetijske družbe gospodu Homaču izrazili iskreno priznanje. Spomin na njegovo vneto in preudarno delovanje bo najlepši spomenik, ki mu bo trajno v čast.

Novice, 15. junij 1881 (iz Gradaca na Dolenjskem, 10. junija): "Danes izročili smo materi zemlji truplo gosp. Antona Homača, fužinskega oskrbnika in velikega posestnika, ki je po kratki bolezni, previden z zakramenti za umirajoče, v 61. letu svoje starosti 8. junija mirno v Gospodu zaspal! Bil je ranjki mnogo let predsednik Metliške kmetijske podružnice, skozi 8 let prvosednik krajnega šolskega sveta v Podzemelji, vzgleden kmetovalec, velik prijatelj šoli, ves vnet za pravi napredek, ljubezniv do vsacega, dobrotljiv revežem. Kako je bil priljubljen in spoštovan, pokazalo se je na dan njegovega pogreba, in eno oko ni ostalo suho, kajti ljubezen rodi ljubezen. Lahka mu zemljica!"

Novice, 21. december 1881 (z občnega zbora kranjske kmetijske družbe): gospod predsednik naznani imena v letu 1881 umrlih štirih odličnih udov. Med njimi navede tudi ime Antona Homača, posestnika iz Gradaca.

Opomba: iz navedb o žalujočih članih družine v družinskih osmrtnicah, objavljenih v časopisih Laibacher Zeitung in Slovenski narod, lahko izvemo, da je gospod Anton Homač za seboj zapustil precej veliko družino. To so bili: žena Maria, hčerke Vincenzia (por. Blažek), Maria (por. Iberer) in Carolina (por. Wirgler), sin Anton ter trije vnuki in dve vnukinji. Pred njegovo smrtjo pa so v Gradcu umrli še (vir: knjiga umrlih podzemeljske fare): oče Anton (leta 1864, star 83 let), hčerka Johanna (leta 1866, stara 15 let) in sestra Margareta (leta 1876, stara 56 let).

Zgodba o Antonu Homaču kljub časovni odmaknjenosti gotovo pomeni dovolj tehten motiv za še kaj drugega kot zgolj za njeno objavo v časopisu. Ideja in hkrati predlog je, naj bi se mu kraji, v katerih je tako ali drugače največ deloval (Gradac, Metlika in Podzemelj), v sodelovanju z Belokranjskim muzejskim društvom nekje znotraj grajskega območja v Gradcu oddolžili s postavitvijo primernega spominskega obeležja in izdajo čim bolj skrbno pripravljene spominske publikacije v slovenskem in nemškem jeziku. Krajevna skupnost Gradac naj bi pri morebitnih nadaljnjih aktivnostih v nakazani smeri odigrala ključno vlogo. Pričakovati je, da bi te aktivnosti lahko potekale ob zelo verjetnem sponzorstvu avstrijskega veleposlaništva v Sloveniji, saj mu je obujanje spomina na nekoč tako zelo sposobnega in dejavnega, a tudi nadvse cenjenega in spoštovanega njihovega človeka na naših tleh zagotovo v veliko čast in ponos. Na slovesnost ob odkritju obeležja bi vsekakor veljalo povabiti tudi predstavnike Donawitza oz. Leobna, Vordernberga in drugih tamkajšnjih krajev, iz katerih so v glavnem prihajali strokovnjaki in delavci nekdanje gradaške železarne, in jih ob tej priložnosti kar najbolj neposredno seznaniti z deželo, v kateri je poleg Antona Homača in njegovih treh svojcev večni mir dočakalo še veliko drugih njihovih praprednikov. Vse skupaj pa naj bi nakazovalo našo željo in namen po morebitnem novem, sprva le turističnem, sčasoma pa tudi še kako drugače zasnovanem in obojestransko koristnem sodelovanju.

                                                                                                                             Anton Omerzel

Opomba:
* Datum pogodbe 12. april 1846, ki ga v knjigi "Graščine na nekdanjem Kranjskem" na str. 168 navaja zgodovinarka Majda Smole, so v svoja dela in razne druge zapise kot napačnega prepisali domala vsi poznejši bolj ali manj znani raziskovalci in pisci tem o slovenskih gradovih. To napako na isti strani knjige posredno popravlja hkratna navedbo vira, označenega s št. 14, pri katerem je v drobnem tisku napisano: ASRS, Dež. deska, gl. knj. II/365, listine fasc. 1856 II/90. Nesporno točen datum kupoprodaje je moč prebrati v Slovenski biografiji (gl. France Kidrič: Gusič rodbina) z navedbo zgolj letnice 1856, dalje v avstrijski publikaciji avtorja Karla Müllerja Chronologie der "Ritter von Friedau" und des Ortes Friedauwerk ... ter ob otvoritveni slovesnosti železarne novembra 1857 v časopisu Laibacher Zeitung.

Viri:
- Ivan Mohorič, zgodovinar: Železarna Gradac v Beli krajini (KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1953, št. 3) - raziskava
- Neznan avtor: Schmelzwerk Gradatz (Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik, IV. Heft, Wien 1856) - članek
- Lojze Zupanc, učitelj in pisatelj: Železolivarna Gradac v Beli krajini (Dolenjski list, 27. november 1952) - članek
- Karl Müller: Chronologie der „Ritter von Friedau“ und des Ortes Friedauwerk ... - povzetek raziskave
- Viktor Steska, umetnostni zgodovinar: Slikar Adolf Pirsch (9. št. Družinskega lista MLADIKA, 1934) - članek
- Majda Smole, zgodovinarka: Graščine na nekdanjem Kranjskem (DZS Ljubljana, 1982) - knjiga
- France Kidrič, zgodovinar: Gusič rodbina (Slovenska biografija)
- Knjige rojstev, umrlih in porok podzemeljske fare (druga polovica 19. stoletja)
- Kronika podzemeljske ljudske šole (vodena od 1. decembra 1873)
- Mapa franciscejskega katastra (Gemeinde Gradaz, 1824)
- Spletni portal dLib.si z uporabo časopisov, navedenih sproti med tekstom.