DL: Portret tedna - Janez Kermc

12.8.2022 | 13:00

»Presenečen sem, da so se me po toliko letih spomnili, obenem pa čutim zadovoljstvo, ker se je v času delovanja Krajevne skupnosti (KS) Šmarjeta v teh koncih res veliko naredilo. A sam ne bi mogel nič, bili smo res dobra ekipa. Zato se zahvaljujem vsem, ki so kakor koli pomagali pri napredku naše lepe šmarješke doline,« pravi letošnji prejemnik nagrade Občine Šmarješke Toplice Janez Kermc. Prejel jo je ob nedavnem občinskem prazniku.

Mnogo let je bil močno vpet v delovanje lokalne skupnosti, saj mu kot zavednemu lokalpatriotu ni bilo vseeno, kako živijo. Zdaj, ko že uživa v upokojenskem stanu, je dejaven zlasti v društvih.

Janez, ki se je rodil kot edinec v delavsko-kmečki družini na Brezovici, se je po osnovni šoli v Novem mestu izučil za orodjarja in prakso opravljal v novomeški tovarni Krka, ki je kasneje postala njegova delodajalka. In to vseh 41 delovnih let. Delal je na vzdrževanju, bil je predsednik sindikata itd. Po vojaščini se je vpisal na Visoko šolo za organizacijske vede v Kranju, kasneje pa je na Fakulteti za šport v Ljubljani opravil tudi vse izpite za organizatorja športne rekreacije. Bil je navdušen smučar in teniški igralec, organiziral je mnoge športne tečaje. Tudi nogomet ga je zanimal in do poškodbe kolena je bil član nogometnega kluba Elan.

Da je Janez postal dejaven v lokalnem okolju, je »kriv« Slavko Babič, ki ga je leta 1982 nagovoril za kandidaturo za člana sveta KS Šmarjeta. Štiri leta pozneje je že postal predsednik KS in bil na tem mestu tri mandate. Dela je bilo ogromno.

»To so bili časi, ko naše vasi niso imele ne asfaltiranih cest, ne vodovoda, ne telefona. Naredili smo program za vso krajevno skupnost. V teh letih smo posodobili večino cest, prav vsaka vas je dobila asfalt. A najprej smo začeli na najbolj kritičnih točkah. Ne bom pozabil veselja ob gradnji ceste v Žaloviče, kjer je bila prej res ena žalost, pa nove ceste v Malo Strmico, kamor se je nekoč prišlo le peš,« pripoveduje Janez Kermc. Na njegovo pobudo so posodobili cesto Zbure–Šmarjeta in mnoge manjše odseke. Gradili so tudi vodovode in telefonsko povezavo. Posebne spomine ima na gradnjo in otvoritev družbenega doma v Šmarjeti leta 1991, v katerem danes domuje tudi občina.

»Ljudje so bili res dejavni, želeli so napredek in so sodelovali – imeli smo samoprispevek, veliko je bilo tudi prostovoljnega dela. V vsaki vasi smo ustanovili gradbene odbore, pripravili so zemeljska dela in pridobili soglasja za vse posege. Takrat prav nihče ni zahteval odškodnine. Kaj takega danes verjetno ne bi bilo več mogoče,« je realen sogovornik.

Na pobudo Janeza Kermca so leta 1996 ustanovili samostojno društvo vinogradnikov. Postal je njegov prvi predsednik in ponosen je, da so v tistih časih imeli dve cvičkovi princesi, dva kralja cvička in mnogo priznanj na Tednu cvička. Na njegovo pobudo je zaživelo tudi Društvo upokojencev Šmarjeta. Vsa leta je bil Janez še v upravnem odboru prostovoljnega gasilskega društva, ki mu je šest let predsedoval. Takrat so dokončali gasilsko stavbo.

Letošnji občinski nagrajenec pa je bil tudi pobudnik za samostojno šmarješko občino. Dva poskusa nista uspela, leta 2004 pa so se krajani KS Šmarjeta in KS Bela Cerkev na referendumu le poenotili, da je to prava pot. Leta 2006 je uradno začela delovati nova Občina Šmarješke Toplice in ni dosti manjkalo, pa bi se Janez takrat znašel na županskem stolu. V drugem krogu županskih volitev, ko se je pomeril z Bernardko Krnc, mu je namreč zmanjkalo le 48 glasov.

Je bil razočaran? »Malce že, a ko zdaj gledam nazaj, sem zadovoljen, da je bilo tako,« pove Janez Kermc. Nikoli ni kandidiral za občinskega svetnika, od takrat je dejaven bolj društveno. Seveda spremlja razvoj šmarješke občine in je zadovoljen. »Splačalo se je iti samostojno pot. Napredek je viden – veliko je bilo narejenega tako pod vodstvom Bernardke Krnc kot zdaj. A pod županjo je bil razvoj bolj neenakomeren, več se je delalo tam, kjer je imela svoje volivce, zdajšnji župan Marjan Hribar pa povezuje, ne razdvaja, pogovarja se in sodeluje z vsemi. Res se gradi po celotni občini,« pripoveduje naš sogovornik.

Janezu, ki s partnerico Joži uživa mirno upokojensko življenje v Orešju, je v veliko veselje vinograd na Koglem, v katerem mu pri delu veliko pomaga sin Andrej. Ponosen je na vse tri otroke, še na hčerki Nino in Katjo. Razveseljujeta ga tudi dva vnuka, Nova in Žan. Rad si vzame čas za prijatelje in pestra družba petnajstih »fantov« se že dvanajst let vsak četrtek dobiva na malici, da poklepetajo in predebatirajo aktualno dogajanje. Tem jim ne zmanjka.

Sicer pa je Janez v življenju veliko prepotoval – bil je organizator neštetih izletov za domača društva po Sloveniji in vsej Evropi. Najlepša mu je Madžarska in gotovo se zdaj, ko je zaradi korone vse bolj sproščeno, kmalu spet najde priložnost za kak izlet v neznano.

Članek je bil objavljen v 26. številki Dolenjskega lista 30. junija 2022

Lidija Markelj