DL: Novomašnik Janez Meglen - Z ljudmi v dobrem in hudem

10.8.2022 | 14:45

Janez Meglen, letošnji edini novomašnik novomeške škofije (Foto: L. M.)

Janez Meglen, letošnji edini novomašnik novomeške škofije (Foto: L. M.)

»Vsak nov duhovnik je za Cerkev vir veselja in znamenje upanja, da nam Gospod daje duhovnih poklicev in da so še tisti, ki slišijo Božje povabilo in nanj odgovorijo. Dragi Janez, vesel sem, da si tudi ti prepoznal klic in nanj odgovoril. Z veseljem te sprejemam v zbor duhovnikov novomeške škofije.«

Tako je na mašniškem posvečenju v novomeški stolnici na predvečer praznika apostolov Petra in Pavla letošnjemu edinemu novomašniku v novomeški škofiji Janezu Meglenu med drugim dejal novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje.

25-letni Janez Meglen, ki prihaja iz Župnije Krka, v kateri je v nedeljo daroval še novo mašo, z veseljem prihaja v Gospodov vinograd. Ve, da je duhovniški poklic zanj pravi.

Poklicanost v duhovništvo je dar.

Izhaja iz kmečko-podjetniške družine v Lazah nad Krko v ivanški občini. Na kmetiji, na kateri dela nikoli ni zmanjkalo, je odraščal skupaj s starejšo sestro Barbaro in z mlajšim bratom Matjažem, z mamo Marjetko in očetom Francijem ter zdaj že s pokojnima starima staršema. »Bilo je lepo,« pravi Janez, ko se ozira na svoje otroštvo in mladost.

Naučil se je delavnosti, vztrajnosti, prijaznosti, potrpežljivosti, dobrosrčnosti, sočutnosti, tj. vrlin in vrednot, ki so v življenju še kako pomembne. Vera je bila v Meglenovi družini vedno doma in Janez je bil vsa leta na različne načine dejaven v župniji: kot ministrant, animator na oratoriju, udeleževal se je mladinskih srečanj.

Mašniško posvečenje na Kapitlju, na sliki Meglen in novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje (Foto: Jože Potrpin)

Mašniško posvečenje na Kapitlju, na sliki Meglen in novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje (Foto: Jože Potrpin)

ODLOČITEV JE ZORELA

Janez odkrito pove, da čeprav je že v zgodnji mladosti začutil Jezusov klic, naj hodi za njim, odločitev za teologijo ni bila preprosta in takojšnja. Po osnovni šoli na Krki in v Stični je Janez obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, vpisal se je na gradbeno fakulteto in bil že skoraj v drugih vodah, ko je odločitev spremenil in vstopil v bogoslovje.

»To je bila posledica duhovnega boja; dolgo časa se je v meni borilo in iskrilo, razmišljal sem o svojem življenju in se na koncu le vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani,« svojo pot do duhovništva, ki ni bila brez dvomov, vprašanj in drugih ovir, opisuje novomašnik. Janezova družina je bila sicer sprva presenečena, a njegovo odločitev razume, spoštuje in ga podpira, kar mu veliko pomeni.

Za novomašniško geslo si je izbral stavek iz Svetega pisma, ki ga še iz časa molitve brevirja v bogoslovju najbolj osebno nagovarja: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako moja duša hrepeni po tebi, o Bog« (PS 42, 2). »Tudi mi hrepenimo po Bogu, pa se nam ne razodeva vedno na način, ki bi nas prepričal,« razloži in doda, da ima geslo poleg duhovnega ozadja zanj tudi konkreten spomin, izkušnjo narave, divjine. Doma so imeli nekoč oboro jelenjadi in rad je skrbel za te živali, ki so mu prirasle k srcu s svojo eleganco, bistroumnostjo in lepoto.

Pred pol stoletja je bilo pri nas 53 novomašnikov, letos le štirje.

DUHOVNIKOV MALO

Zelo pomembno vlogo v življenju novomašnika Janeza Meglena so imeli tudi zgledi dobrih duhovnikov, ki jih je srečeval na svoji poti in jih – kot pravi – ni bilo malo – že v domači župniji in drugod.

Žalosti ga, da je pri nas duhovnikov vse manj. Razmere so se zelo spremenile – pred petdesetimi leti, ko je novo mašo bral npr. prvi novomeški škof msgr. Andrej Glavan, je bilo 53 novomašnikov, letos le štirje.

»To je odraz blagostanja, v katerem živimo. Bog težko deluje v okolju, v katerem gre večini ljudem dobro in imajo skoraj vse, kar si želijo, v katerem ni boja za preživetje, v katerem se odrivajo trpljenje, smrt in vse hudo. Človek se počuti močnega in misli, da Boga ne potrebuje. A kot pravi Sveto pismo: spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi. Pridejo preizkušnje – epidemija koronavirusa je to nedvomno bila, pa vojna itn. Po mojem bo naslednji velik šok staranje prebivalstva. To sicer prihaja počasi, a vztrajno, in opaža se že pomanjkanje veselja do življenja – pri mladih in starejših, nihilizem itn.,« meni novomašnik.

KAPLAN V ŠMIHELU

»Duhovništvo vidim kot neki biser, ki se sveti na tem svetu, daje ljudem poguma, jim kaže pot in jih hkrati tolaži ter spodbuja k dobremu,« pravi Janez Meglen, ki je poln pričakovanj na duhovniški poti. Zdaj že ve, da bo njegovo prvo službeno mesto v Župniji Novo mesto - Šmihel, kjer bo pomagal kot kaplan.

Nekaj izkušenj ima: med študijem je prakso opravljal v župnijah Sv. Križ - Podbočje ter v stolnici na Kapitlju, letos je z učenjem verouka pomagal še v Župniji Toplice v Dolenjskih Toplicah. Po diakonskem posvečenju pred dvema letoma je postal tudi škofov tajnik – eno leto je sodeloval s škofom Glavanom, zadnje leto s Sajetom. Kot tajnik ima na skrbi pripravo liturgije, usklajevanje raznih obveznosti, je tudi škofov voznik itn.

Janez Meglen, ki je zelo prijeten sogovornik, se veseli svoje duhovniške službe, v kateri mu je najlepše podeljevanje zakramentov, spovedi, bolniškega maziljenja … Veseli se biti z ljudmi, jim pomagati v njihovih stiskah in težavah ter deliti z njimi tudi veselje. Seveda se še kako zaveda odgovornosti svojega poslanstva, kar pomeni, da so v njem tudi skrbi in strahovi. A predaja se v Božje roke: »Vse zmoremo z Njim, ki nam daje moč.«

Članek je bil objavljen v 27. številki Dolenjskega lista 7. julija 2022

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava