Ognjeni zmaj - ko nas od tragedije loči le ena iskrica

10.8.2022 | 12:30

Ognjeno stihijo na Krasu so pomagali gasiti prostovoljci iz domala vsakega društva v Sloveniji ... tudi Suhokranjci. (Foto: arhiv; PGD Hinje)

Ognjeno stihijo na Krasu so pomagali gasiti prostovoljci iz domala vsakega društva v Sloveniji ... tudi Suhokranjci. (Foto: arhiv; PGD Hinje)

Že naši davni, davni predniki so spoznali moč ognja. Ob hudih nevihtah, ko so strele švigale po temnem nebu in je katera treščila tudi na zemljo, razklala drevo in je njena ognjena moč zažgala vse okoli sebe, so pred ognjem bežali, saj niso imeli ne orodij ne znanja, kako ga pogasiti.

Šele v dobi prvih civiliziranih ljudstev so se začeli zavedati, da je treba nekaj storiti, da tega peklenskega sovražnika poskusijo obvladati. Arheologi so v Egiptu našli na papirusu napisano odredbo, ki izvira iz 2. tisočletja pred našim štetjem, da je požare treba pogasiti. Sredi 2. stol. pred našim štetjem je v Aleksandriji živeči Grk izumil prvo gasilsko črpalko, ki pa ni bila ne vem kako koristna. Istočasno se je začela urejati tudi gasilska služba. Tako so imeli v Grčiji nočne stražarje, ki so na mestnih obzidjih budno pazili, če se približuje sovražnik in tudi, če kje gori.

Najbolj urejeno pa so imeli Rimljani. Obstajati sta začeli dve skupini, in sicer državna, zadolžena za gašenje po mestu, in privatna, ki so si jih lahko privoščili samo bogati Rimljani v svojih razkošnih domovanjih.

Stoletja so hitro minevala, orodja za gašenje so postajala vedno bolj sofisticirana in gasilci so se začeli združevati v društva. Imeli so svoja pravila, vodstvo in tudi ob šolanju vedno več znanja za boj proti ognjenemu sovražniku ter nenazadnje tudi orodja, ki so bila naprednejša. Istočasno pa so nastajala tudi prostovoljna gasilska društva, sestavljena iz prostovoljcev, brez katerih si danes ne moremo zamisliti obstoja gasilcev. Eni in drugi so srčni, pogumni možje in žene, ki svoja življenja, da zavarujejo nas vse pred ognjem, postavljajo na kocko.

Smo sredi avgusta 2022, to je mesec izjemne vročine, brez kaplje dežja že veliko časa. Razpokana zemlja, suho podrastje in ena iskrica je dovolj, da ognjeni zublji planejo in opustošijo cele pokrajine.

Prelepi Kras, opevan v mnogih pesmih, ni več to, le še ožgani borovci, sadovnjaki, vinogradi, dušeč dim, ki se ob vetru širi na vse strani, so rezultat ognja in peklenske vročine. Sliši se samo zavijanje siren, jok otrok in bežanje iz hiš, ki so v nevarnosti, da jih bodo zajeli ognjeni zublji. Pa seveda črni, sajasti gasilci, ki se borijo s tem sovragom in ga skušajo ukrotiti. Ure in ure brez spanja, utrujeni, vendar ne odnehajo. To je pogum, dajejo vse od sebe, čeprav jih doma čakajo družine, ki trepetajo za njihova življenja.

Po večdnevnem boju, pomoči gasilcev iz vse Slovenij in tudi tujine, je končno divjanje ognja pod nadzorom in pogašeno. Pomoč gasilcev iz vseh krajev in inozemstva je najlepša gesta, ki jo nekdo lahko premore. Vsa pohvala pa tudi ogroženim vaščanom, ki so kljub strahu za svoje domove skrbeli, da so gasilci imeli dovolj vode in tudi hrane. Tudi vsa Slovenija je stopila v akcijo in paketi s hrano in vodo so prihajali z vseh strani.

Na cesti kolone gasilskih vozil, ki se vračajo vsaka v svoj kraj, na njih izmučeni, toda srečni gasilci, da so premagali tega ognjenega zmaja in obvarovali ljudi brez žrtev. Ob cesti množice ljudi, ki so jih spremljali z ovacijami za njihov pogum, za njihovo srčnost. Verjamem, da bo vsakdo s ponosom rekel besedo »GASILEC« in se jim vedno zahvaljeval za storjeno.

Niso se še niti dobro odpočili, dolžnost spet kliče. Pod Socerbom na težko dostopnem kraju je spet zagorelo. Spet je slišati sirene, hitenje v gasilske avtomobile, še časa za pozdrav družini ni bilo in so že odhiteli. Mukotrpno delo se je spet pričelo, odrešilnega dežja pa od nikjer, le burja piha in dim raznaša vse do morja, dušeč vse naokoli. Prebivalci so se spet izkazali, obroki hrane in vode so bili na razpolago takoj, pridne gospodinje so jim skuhale tople obroke, čeprav je bilo vsaki videti v očeh strah, kaj se lahko zgodi.

Izgleda, da so tudi to pošast ukrotili, seveda straža še ostaja.

Čeprav je poletni mesec, mesec piknikov in zabave, pomislite malo, pa tudi prepovedano je, kurjenje ognja v naravi ne pride v poštev, odmetavanje cigaretnih ogorkov ni dovoljeno, razbito steklo ne spada v naravo.

Dovolj je, da nam narava sama s strelami ob ogromni suši povzroči požar, ne pomagajmo ji še mi z neodgovornim dejanjem. Pomislite kdaj, če bi bila vaše domovanje in pa vaša družina v nevarnosti.

Klima se drastično spreminja, vsako leto bo bolj sušno in na nas je, da bolj spoštujemo gasilce, na državi pa, da jih podpre tudi finančno. Mislim, da je tudi skrajni čas, da se modernizira in kupi oprema, s katero se bo lažje obvladovalo požare.

Medalje in pohvale pa si zaslužijo vsi gasilci, profesionalni in prostovoljni, kajti vsak je po svojih najboljših močeh prispeval k srečnemu koncu.

Moj velik poklon in zahvala.

E. C.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava