DL: Maturantski spomini - Generacija kot maslo na kruhu

5.8.2022 | 14:45

Še veliko si imajo povedati. (Foto: M. G.)

Še veliko si imajo povedati. (Foto: M. G.)

Čila in zdrava je dan z nekdanjimi dijaki preživela tudi razredničarka Marija Jelenič – Ob učenju so peli in igrali

V šolskem letu 1961/62 je na Gimnaziji Črnomelj maturiralo 27 dijakov, od tega devet deklet. Vojna generacija, skoraj vsi so bili rojeni leta 1943, je do smrti sošolca Silvestra Mihelčiča leta 2003 gimnazijske spomine obeleževala vsako leto, od takrat pa na pet let.

Zadnje snidenje, ki se ga je udeležilo devet od 13 še živih maturantov (Željko Bošnjak, Milan Bračika, Simon Drobnič, Jožica Jakše, Metka Mali, Anton Marentič, Jože Pavlišič, Anton Skubic in Jože Šterbenc), s 93-letno razredničarko Marijo Jelenič, še vedno čilo in polno nepozabljenih utrinkov iz šolskih klopi, so pripravili nedaleč od Podzemlja.

»Po vseh kazalnikih smo bili sijajna generacija, rekli so nam: kot maslo na kruhu. Skoraj vsi smo končali fakultete, tudi jaz, pravno v Ljubljani. Od tam sem se vrnil v domači kraj, se zaposlil v semiški Iskri, nato na občinskem SZDL v Črnomlju, zadnjih dvajset let aktivne službe pa sem vodil Zdravstveni dom Črnomelj,« je spomine razgrnil Anton Marentič, ki je sicer dve leti starejši od večine sošolcev. »Po končani osemletki sem ostal doma in se en mesec učil za mizarja. Potem me je kolega prepričal, da naj grem v gimnazijo,« je dve leti »zamude« pojasnil Anton.

Sošolci med snidenjem kakopak niso pozabili na Silva, virtuoza na harmoniki, ki je bil tudi pobudnik vseh Veselih večerov na gimnaziji. Z zaslužkom s teh večerov so kupili gramofon in plošče.

Anton se spominja, da je kitaro igral Janči Krašovec, brat znane pevke Ivanke Krašovec, Stane Gašperič, brat znanega Tonija, je vrtel kontrabas, Milan Bračika pa je igral violino. Kasneje se jim je pridružilo nekaj pevcev in instrumentalistov iz drugih razredov; sedmerica mladih je igrala in prepevala na Veselih večerih po Beli krajini.

Ob slovesu so maturanti kvišku dvignili kozarce in pritrdili, da bodo srečanja vsako leto. »Do zadnjega,« je v smehu, a odločno pripomnil nekdo izmed njih.

Članek je bil objavljen v 26. številki Dolenjskega lista 30. junija 2022

M. Glavonjić

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava