DL: Poklicanost - Položaj učitelja iz pogleda bioterapevta

1.8.2022 | 13:00

Marjan Ogorevc (Foto: arhiv DL)

Učitelj je imel v preteklosti in bo imel tudi v prihodnosti pomembno vlogo v družbi. Ta vloga postaja vse pomembnejša zaradi hitrih sprememb, ki se dogajajo v družbi. Na vzhodu rečejo učitelju guru, do njega ima večina spoštljiv odnos. Ta spoštljivost pa ni sama po sebi umevna, predvsem pa ni odvisna od ljudi, ampak predvsem od učiteljev, ki sami sebe cenijo, so bolj ozaveščeni, imajo boljšo samopodobo in so pripravljeni na spremembe.

Tudi sam sem učitelj in zares uživam v podajanju znanja. Poučujem v šoli za bioterapevte, predavam menedžerjem, vodim delavnice vseh vrst. Veliko razmišljam o tem, zakaj v naši družbi veliko učiteljev sebe dojema, kot da so žrtve šolskega sistema in družbe, ki da jih preveč obremenjuje, za to pa niso dovolj plačani. Zato trpijo, dokler ne izgorijo v preobremenjenosti (o izgorelosti in preobremenjenosti v naslednjem prispevku). Ko jih poslušam, mnogi izgubljajo smisel življenja, kar je za družbo kot celoto najhujše. Tako se ta pesimizem v času, ko velik del vzgoje namesto staršev prevzemajo učitelji, prenaša na otroke.

Učitelji so še dodatno obremenjeni, ker otroci zahtevajo vse več pravic, ne sprejemajo pa dolžnosti. Poskus permisivne vzgoje se ni pokazal za najboljšega. Ravnatelji imajo svojo politiko vodenja, ki pogosto ni všeč učiteljem, ki bi radi marsikaj naredili po svoje. Mlajši učitelji vidijo, da v šolskem sistemu marsikaj ne ustreza več času, v katerem živimo. Šola poteka po podobnem sistemu kot v času Marije Terezije, samo program je drugačen. Starejši učitelji bi najraje videli, da se ne spreminja nič, saj so tako navajeni, do upokojitve pa bodo že kako. Z druge strani so vsi nezadovoljni s šolskim ministrstvom, ki je politično vodeno in mu očitajo, da premalo upošteva stroko, še posebej tisto iz prakse.

Sam izhajam iz tega, da je smisel življenja razvoj – evolucija naše duše s pridobivanjem izkušenj. Položaje, dogodke in vse ljudi, s katerimi se srečujemo, smo si sami priklicali in sami se odločamo, kaj bomo naredili z njimi. Tudi poklic smo si sami priklicali v življenje. Pri učiteljih govorimo o poklicanosti. Ali smo res poklicani za vlogo učitelja, jo sprejemamo ali smo v tem poklicu zato, ker ni bilo druge možnosti, ker je to družinska tradicija, ker so nas nagovorili starši, usmerili v šoli ali nekdo drug? Če sprejmemo svojo službo učitelja kot poklicanost, potem je vse lažje, vidimo smisel v vsem, tudi v trenutno težkih razmerah v družbi. Sicer se zgolj bojujemo za osnovno preživetje ali svoj položaj vidimo kot na videz nerešljiv.

Predlagam, da poskušamo videti svet takšen, kot je! Smisel življenja ni samo projekcija trenutnih želja, hotenj, ampak tudi impulz iz tistega dela nas samih, ki je večen, absoluten, božanski in ne more biti prizadet. Tukaj ločimo duhovno razsežnost, ki govori o »višjih potrebah« človeškega bitja, od psihofizične razsežnosti, ki predstavlja naš zemeljski del in govori o »nižjih potrebah«. Te pomenijo preživetje in ustvarjanje materialnih razmer za udobno življenje.

Spraševanje o smislu življenja je odraz duhovnega, neka višja potreba, ki nas vodi v smer določenih vrednot. Te pa moramo tudi občutiti in ne morejo izvirati zgolj iz priučenega. Kot terapevt ljudem, ki imajo občutek, da ne dobijo dovolj za svoje delo, predlagam, da se ne sprašujejo nenehno, kaj lahko dobijo od partnerja, otrok, družbe, planeta, vesolja, božanskega, pač pa, kaj lahko dajo.

Svobodo pa si priborimo s kultiviranjem svojega odnosa do okolja, dela, ki ga opravljamo. Zato nas okoliščine, v katere smo se rodili ali si jih ustvarili, ne določajo popolnoma. Svoboda je torej v tem, da smo sposobni prevzeti odgovornost za lastna dejanja. To spoznanje nam pomaga pri preseganju lastnih omejitev, strahov, tesnobe. Dobimo moč, da se spoprimemo z lastno situacijo in jo, ko prevzamemo odgovornost in smo pripravljeni na spremembe, tudi zapustimo. S spremembo odnosa do vsega obstoječega, prevzemanjem pobude in odgovornosti dosežemo spremembo sebe in s tem tudi okolja. Tako imamo možnost spoznati in izraziti lastne, do tedaj skrite sposobnosti.

Samo če spremenimo sebe, lahko spremenimo svet, v katerem živimo. Na koncu bo ostalo še samo to, kar smo dali sebi in življenju. Vse omenjene težave pa lahko, namesto da nas ovirajo v življenju, sprejmemo kot izziv, kot priložnost za napredek.

In na koncu bi rad vsem, ki pravijo, da nimajo časa za duhovnost, povedal, da duhovno ni tisto, kar počnemo, ampak odnos do tistega, kar počnemo. Delavec v proizvodnji je lahko s pravim odnosom do dela veliko bolj duhoven kot duhovni učitelj ali duhovnik.

V naslednjem prispevku pa o preobremenjenosti in izgorelosti ter o tem, kakšne posledice ima to za naše zdravje.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista 16. junija 2022

Marjan Ogorevc